Prějdti k sodržanju

Borys Ljatošynskyj

Izvor: Vikipedija
Borys Mykolajovyč Ljatošynskyj
Борис Миколайович Лятошинський
Obraz
Borys Ljatošynskyj
Borys Ljatošynskyj
Urodil se 22 dekembra 1894 (3 januara 1895)[1], Žytomyr, Volynska gubernija, Rosijska imperija
Umrl 15 aprilja 1968 g., Kyjev, USSR, Sovětsky sojuz
Obrazovanje Kyjevsky narodny universitet im. Tarasa Ševčenka
Narodna muzična akademija Ukrajiny im. P.I. Čajkovskogo
Znajemy kako Ukrajinsky kompozitor, dirigent, pedagog
Podpis

Borys Mykolajovyč Ljatošynskyj (ukr.: Борис Миколайович Лятошинський; Žytomyr, 22 dekembra 1894 (3 januara 1895)[1] – Kyjev, 15 aprilja 1968) byl ukrajinsky kompozitor, dirigent i muzičny docent. Uvažaje se go jednym iz osnovateljev modernizma v ukrajinskoj muzikě 20. stolětja. Ljatošynskyj byl kompozitor velikoj osobnoj i intelektualnoj sily, ktory plamenno věril, že jegova muzika povinna jest utělesniti muziku svojego kraja v svojej najbolje vozvyšenoj formě, a jednočasno byti razumliva za obrazovanu avditoriju.[2]

Životopis

[praviti | praviti izvorny kod]
Borys Ljatošynskyj v 1913 g.
Borys Ljatošynskyj v 1920 g.
Pametnik v Žytomyru

Ljatošynskyj urodil se v gradu Žytomyr v onogdašnjej Volynskoj guberniji Rosijskoj imperije. Jegov otec byl historik i direktor několikyh škol, jegova mati uměla dobro pěvati i igrati na fortepianu. Uže v mladom vozrastu Ljatošynskyj izučil igru na skripkě i na fortepianu. Igral v školnom orkestru, a kogda mu bylo četyrnadset lět, on komponoval strunny kvartet i fortepianny kvartet. Prve děla mladogo kompozitora uspěšno izvedli městni muziki.

V 1913 g. Ljatošynskyj načel studiovati pravo v Kyjevskom narodnom universitetu im. Tarasa Ševčenka. V tomže samom peridu bral privatne lekcije u kompozitora Rejnholda Gliera, ktory potom dopustil go do v svoj kompozitorsky klas v Narodnoj muzičnoj akademiji Ukrajiny im. P.I. Čajkovskogo. Studiju v universitetu ukončil v 1918 g., v muzičnoj akademiji v 1919 g. K važnym jegovym tvoram iz času v muzičnoj akademiji naležet jegov Strunny kvartet nr. 1 op. 1 i jegova Simfonija nr. 1 op. 2.

Poslě svojih studij Ljatošynskyj stal docent v tojže samoj muzičnoj akademiji, a v 1935 g. dobyl zvanje profesora kompozicije i instrumentacije. Kromě togo, v lětah 1935–1938, a takože na početku 1940-yh lět on učil v Moskovskoj državnoj konservatoriji im. P.I. Čajkovskogo. V 1939 g. stal prědsědatelj Sveza sovětskyh kompozitorov Ukrajiny. Lěta Vtoroj vsesvětskoj vojny provedl v Saratovu, kde napisal mnogo tvorov, medžu drugymi: Ukrajinsky kvintet, Strunny kvartet nr. 4, Suitu za strunny kvartet na ukrajinske narodne temy, Suita za drěvěny dyhovy kvartet, Fortepianno trio nr. 2, Suitu i preludije za fortepiano, a takože Romansy na stihy Maksyma Ryljskogo i Volodymyra Sosjury. Kromě togo prětvoril veče neželi petdeset ukrajinskyh narodnyh pěsnij.

V tomže samom periodu kompozitorska kariera Ljatošynskogo skončil se vslěd ostru kritiku od strany sovětskyh avtoritetov na jegovu Simfoniju nr. 2. Takože samo kako u sučasnikov (napr. Dmitrija Šostakoviča, Sergeja Prokofjeva i Nikolaja Mjaskovskogo on byl obvinjeny za «formalizm», čto onogda v Sovětskom Sojuzu značilo, že kompozitor byl izključeny iz publičnogo žitja.

Poslě vojny Ljatošynskyj vratil se v Ukrajinu. Smrt Iosifa Stalina v 1953 g. byla za njego početok postupnogo povrata v svět muziky, v ktorom takože iměl veče artističnoj svobody. V tutom periodu napisal svoju Simfonija nr. 3, Simfoničnu baladu «Hražyna», koncert za fortepiano i orkestr i razne tvory za hor. K poslědnjim tvoram Ljatošynskogo naležet jegove Simfonija nr. 4, Simfonija nr. 5, Slovjanska suita i Lirična poema pameti R. Gliera. Jednakože usilja Ljatošynskogo, da by ponovno načel igrati značeču rolju v ukrajinskom muzičnom žitju, končili se iznenada iz jegovoju nagloju smrtju v vozrastu 73 lět.

Ukrajinska pametna moneta s izobraženjem Ljatošynskogo
Sovětska koverta iz 1984 g.


Tvorba

[praviti | praviti izvorny kod]
Poslušajte!

Borys Ljatošynskyj: Sonata-balada (1925)
Izvodi: Andrij Bondarenko, fortepiano

Borys Ljatošynskyj komponoval medžu drugymi dvě opery, pet simfonij (1918, 1935/36, 1951/54, 1963, 1966), suity, uvertury, fortepianny koncert, kamernu muziku (m. dr. četyri strunne kvartety, tri fortepianne kvintety i sonatu za skripku i fortepiano), tvory za fortepiano, pěsnje, prětvorky narodnyh pěsnij, horne tvory i kantaty, a takože teatralnu i filmovu muziku. V prvyh lětah jegov stilj byl pod silnym vlivom romantičnoj tradicije takyh kompozitorov kako napr. Aleksandr Borodin i Pjotr Iljič Čajkovskij, ale v 1920-yh lětah Ljatošynskogo bolje ovlivala zapadno- i srědnjeevropejska avangarda. Poslě 1929 g. jegov stilj iznova stal prostějši i elementy slovjanskoj narodnoj muziky načeli v njim igrati večšu rolju.

Zajedno s Levkom Revuckym Ljatošynskyj byl jedin iz najvlivnějših ukrajinskyh kompozitorov dvadesetogo stolětja. Srěd jegovyh studentov sut vidni ukrajinski kompozitori kako Leonid Hrabovskyj, Valentyn Syljvestrov, Ivan Karabyc i Jevhen Stankovyč.

Spisok kompozicij

[praviti | praviti izvorny kod]
Prědnja stranica Ljatošynskinoj opery «Zlaty prstenj» (ukr.: Золотий обруч iz 1923 g. Libreto napisal Jakiv Mamontiv na osnově pověsti Ivana Franka «Zahar Berkut». Premiera tutoj opery odbyla se v 1930 g.
Opery
  • Zlaty prstenj (ukr.: Золотий обруч), na osnově pověsti Zahar Berkut Ivana Franka (1923)
  • Ščors (ukr.: Щорс) na libreto I. Kočerhy i M. Ryljskogo) (1937)
Za hor i orkestr
  • Prazdnična kantata (tekst: Maksym Ryljskyj) (1939)
  • Testament (ukr.: Заповіт) (tekst: Taras Ševčenko) (1939)
Za vokalnogo solista i orkestr
Za fortepiano i orkestr
  • Slovjansky koncert (1953)
Za simfoničny orkestr
  • Pet simfonij
    • Simfonija nr. 1 (1918–1919, revizija 1967)
    • Simfonija nr. 2 (1935–1936, revizija 1940)
    • Simfonija nr. 3 (1950, revizija v 1954)
    • Simfonija nr. 4 (1964)
    • Simfonija nr. 5 «Slovjanska» (1965–1966)
  • Suity, uvertury, simfonične poemy:
    • muzika do različnyh filmov (1931–32)
    • muzika do filma «Taras Ševčenko» (1952)
    • muzika do tragedije «Romeo i Džulietta» Viliama Šekspira (1955)
    • Poljska suita (1961)
    • Simfonična balada «Hražyna» (ukr.: Гражина) (1955)
    • Slovjanska suita (1966)
    • Uvertura na četyri ukrajinske narodne temy (1926)
    • Slovjanska uvertura (1961)
    • Velebna uvertura (ukr.: Урочиста увертюра) (1968)
    • Simfonična poema «Vozsojedinjenje» (ukr.: Возз'єднання) (1949–1950)
    • Simfonična poema «Na brěgah Visly» (ukr.: На берегах Вісли) (1958)
    • Lirična poema pameti Rejnholda Gliera (1964)
  • Fantastičny marš (1920)
Za dyhovy orkestr
  • Prazdničny marš 99-oj strělečskoj divizije (ukr.: Урочистий марш 99 стрілецької дивізії) (1931)
  • Dva pohodne marše(1932, 1936)
Za vokalnogo solista i kamerny ansambl
Kamerna muzika
  • Za dyhovy kvartet
    • Suita (1944)
    • Tri piesy (1939)
  • Dva fortepianne trio (1922, 1942)
  • Četyri strunne kvartety (1915, 1922, 1928, 1943)
  • Suita za kvartet na ukrajinske narodne temy (1944)
  • Ukrajinsky kvintet (1942, revizija 1945)
  • Za skripku i fortepiano:
    • Sonata (1926)
    • Tri piesy na tadžikske narodne temy (1932)
  • Nokturn i skercino za violu i fortepiano (1964)
  • Tri mazurky na poljske narodne temy za violončelo i fortepiano (1953)
Za fortepiano
  • Dvě sonaty (1924, 1925)
  • Sedm pies «Izobraženje» (ukr.: Відображення) (1925), Balada (1928), Suita
  • Dvě preludije (1942)
  • Pet preludij (1943)
  • Koncertna etjuda, rondo (1962) i druge
Za hor
  • na teksty Ivana Franka (1941)
  • na teksty Tarasa Ševčenka:
    • Tri hory na teksty Tarasa Ševčenka: «Тече вода в синє море, Із-за гаю сонце сходить» (1949–51)
    • «За байраком байрак», «Над Дніпровою сагою» i «У перетику ходила» (1960)
  • na teksty Aleksandra Puškina (cikl: «Vrěmena goda» (ukr.: Пори року), 1949, 1952)
  • na teksty Afanasija Feta (1961)
  • na teksty Maksyma Ryljskogo:
    • Tri hory op. 64 (1964)
    • Četyri hory op. 65 (1964)
  • na teksty raznyh poetov (cikl «Iz prošedšesti» (ukr.: З минулого), 1966) i druge
Romansy
Prětvorky ukrajinskyh narodnyh pěsnij
  • Za pěv i fortepiano: tri (1934), deset (1937), petnadset (1941), pet (1941) i druge
  • Za hor a capella (1942)
Teatralna i filmova muzika
  • Za šest teatralnyh spektaklov (1932–1957), medžu drugymi: «V pralěsu» (ukr.: У пущі) Lesje Ukrajinky i «Romeo i Džulietta» Viliama Šekspira
  • Za četyrinadset filmov:
    • «Karmeljuk» (ukr.: Кармелюк) (1931)
    • «Ivan» (ukr.: Іван) (1932)
    • «Ljubov» (ukr.: Любов) (1933)
    • «Kristalny palac» (ukr.: Кришталевий палац) (1934)
    • «Črvena nosovka» (ukr.: Червона хустина) (1934)
    • «Novely o herojah-pilotah» (ukr.: Новели про героїв-льотчиків) (1938)
    • «Osvobodženje» (ukr.: Визволення) (1940)
    • «Taras Ševčenko» (ukr.: Тарас Шевченко) (1951)
    • «Plame gněva» (ukr.: Полум'я гніву) (1955)
    • «Krvavy razsvět» (ukr.: Кривавий світанок) (1956)
    • «Ivan Franko» (ukr.: Іван Франко) (1956)
    • «Hryhorij Skovoroda» (ukr.: Григорій Сковорода) (1960)
    • «Lětajuči korab» (ukr.: Летючий корабель) (1960)
    • «Razvratnica» (ukr.: Повія) (1961)
Prětvorky tvorov drugyh kompozitorov

Iztočniky

[praviti | praviti izvorny kod]
  1. 1 2 Prva data suglasno julianskomu kalendaru (stary stilj), vtora suglasno gregorianskomu kalendaru (novy stilj).
  2. ↑ James Leonard. "Boris Lyatoshynsky". AllMusic (na anglijskom). Data dostupa: 16 aprilja 2025.

Izvory

[praviti | praviti izvorny kod]
Izvor: «https://isv.wikipedia.org/w/index.php?title=Borys_Ljatošynskyj&oldid=44592»