Dolnolužičsky jezyk

Jezyk
Dolnlužičsky
dolnoluž.: dolnoserbska rěc, dolnoserbšćina
Obča informacija
Nacionalny jezyk	Dolna Lužica vnutri zemje Brandenburg (Němcija)
Narodnost	Srbolužičani
Govoritelji	1–2 tys. (2020)
Pismo	Latinica
Služebny status
Poznanny jezyk menšinstv	Saksonija
Jezyčna rodina
	Indoevropejske jezyky Slovjanske jezyky Zapadnoslovjanske jezyky Lužičske jezyky Dolnolužičsky; ; ; ; ;
Jezyčne kody

Dolnolužičsky ili dolnosrbsky jezyk (dolnoserbska rěc, dolnoserbšćina) jest zapadnoslovjansky jezyk, jedin iz dvoh lužičskyh jezykov, govorjeny na teritoriji vokrug grada Hotěbuz v vozhodnoj česti Němcije.

Ocěnjaje se, že jest okolo 1000–2000 govoriteljev dolnolužičskogo jezyka.^[1] Dolnolužičsky jest izumirajuči jezyk. Demografične dane pokazyvajut, že večinstvo aktivnyh govoriteljev sut starějši ljudi; mladějši iz pragmatičnyh pričin raděje posluživajut se němečskym, čto davaje jim lěpše možnosti za karieru i socialno avansovanje. Podimajeme sut oprěděljene proby za shranjenje dolnolužičskogo jezyka prěd izumrenjem, napr. program «Witaj», ktory naměrjaje razvivati upotrěbu jezyka uže v dětskyh sadah, i ne samo dolnolužičskym dětetam, a takože němečskym dětetam, ktore takože učet se v njih. Jednakože rezultaty tutogo programa ne sut zadovaljajuče i v svezi s tym budučnost dolnolužičskogo jezyka ne izgledaje optimistično. Potrěbne budut radikalne dějanja, kako o němečskoj državy, tako i od samyh lužičanov, ibo v protivnom slučaju jezyk može izčeznuti v tečenju slědujučih dvoh ili treh pokoljenij.

Dolnolužičsky jezyk razni se od gornolužičskogo mnogymi harakteristikami, vključno s značiteljnymi razlikami v slovosboru, čto pričinjaje, že vzajemno razumlivost medžy govoriteljami oboh jezykov može byti trudna^[2] Voobče možno jest skazati, že dolnolužičsky jest blizši poljskomu, a gornolužičsky jest blizši češskomu.^[3]

Na literaturnom (standardnom) dolnolužičskom jezyku povstavajut literaturne tvorby, sut lekcije na osnovnom i gimnazijalnom uravnjah i, ačekoli v ograničenoj měre, jest presa (najvažnějši časopis jest tydnjeva gazeta «Nowy Casnik»). Takože jestvuje dolnolužičska versija Vikipedije. Osnova standardnogo dolnolužičskogo jezyka jest dialekt Hotěbuza.^[4]^[5]

Gramatika

V oboh lužičskyh jezykah sut shranjene proste prošle vrěmena (aorist i imperfekt), ačekoli v dolnolužičskom upotrěbjajut se samo v literaturnom jezyku), a takože dvojina (dual). Kromě togo dolnolužičsky jezyk imaje ješče supinum, ktory izčeznul v ostalyh slovjanskyh jezykah, s izključenjem slovenečskogo). V principu jest šest padežev: imeniteljnik, roditeljnik, dateljnik, viniteljnik, tvoriteljnik i městnik; zvateljnik jest samo v několikyh tradicijnyh formah).

Imenniky imajut, kromě jedniny i množiny, takože dvojinu: jadna ruka, dwě ruce, tśi ruki.

Pravopisanje

Bukva	Nazva	Izgovor
A a	a	[ä]
B b	bej	[b]
C c	cej	[ʦ]
Č č	čej	[ʧ]
Ć ć	ćet	[ʧ]
D d	dej	[d]
Dź dź	dźet	[ʤ]
E e	ej	[ɛ]
Ě ě	ět	[e], [ɛ], [ej], [iɪ]
F f	ef	[f]
G g	gej	[g]
H h	ha	[ɦ]
Ch ch	cha	[x], [kʰ], [k]
I i	i	[i]
J j	jot	[j]
K k	ka	[k]
Ł ł	eł	[w]
L l	el	[l]
M m	em	[m]
N n	en	[n]
Ń ń	ejn	[nʲ]
O o	o	[ɔ]
Ó ó	ót	[o]
P p	pej	[p]
R r	er	[r], [ʀ]
Ŕ ŕ	ejŕ	[rʲ]
S s	es	[s]
Š š	eš	[ʃ]
Ś ś	śej	[ɕ]
T t	tej	[t]
U u	u	[u]
W w	wej	[w], [v]
Y y	y	[ɨ]
Z z	zet	[z]
Ž ž	žet	[ʒ]
Ź ź	źej	[ʑ]

Raněje takože byli bukvy b́, ṕ, ḿ, ẃ (nyně bj, pj, mj, wj).

Bukvy q, v, x upotrěbjajut se samo v pozajetyh slovah.

Priklad

Wóśce nas «Otče naš»

Wóśce nas, kenž sy na njebju,

wuswěśone buź Twójo mě;

pśiź k nam Twójo kralejstwo;

Twója wóla se stań, ako na njebju, tak teke na zemi.

Wšedny klěb naš daj nam źinsa,

a wódaj nam naše winy, ako my wódawamy swójim winikam.

A njewjeź nas do spytowanja, ale wumóž nas wót togo złego.

(Pśeto Twójo jo to kralejstwo a ta móc a ta cesć do nimjernosći.

Amen

Iztočniky

↑ Šatava, Leoš (2020). Lužičtí Srbové na přelomu 20./21. století. Praha: Nakladatelství Epocha. str. 81.
↑ Robert Elsie, „Anthology of Sorbian poetry”, UNESCO/Forest Books, 1990, s.VIII.
↑ Wesołowska, Danuta Natalia (1977). „Nauka o języku polskim w szkole średniej”, Wydawnictwa Szkolne i Pedagogiczne, s. 29.
↑ Scholze, Lenka (2010). "Mood in Sorbian". V Björn Rothstein, Rolf Thieroff (red.). Mood in the Languages of Europe. Studies in Language Companion Series 120 (na anglijskom). Amsterdam–Philadelphia: John Benjamins Publishing. str. 376–377. doi:10.1075/slcs.120.21sch. ISBN 9789027205872.
↑ Waliszewska, Joanna (2016). "Antroponimy i toponimy w łużyckich tłumaczeniach Ewangelii według św. Mateusza". Slavia Occidentalis (73/1): 158. doi:10.14746/SO.2016.73.10. ISSN 0081-0002.

Izvor

Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Język dolnołużycki» v Vikipediji na poljskom (spis avtorov; dozvoljen‌je CC BY-SA 4.0).

[1] Šatava, Leoš (2020). Lužičtí Srbové na přelomu 20./21. století. Praha: Nakladatelství Epocha. str. 81.

[2] Robert Elsie, „Anthology of Sorbian poetry”, UNESCO/Forest Books, 1990, s.VIII.

[3] Wesołowska, Danuta Natalia (1977). „Nauka o języku polskim w szkole średniej”, Wydawnictwa Szkolne i Pedagogiczne, s. 29.

[4] Scholze, Lenka (2010). "Mood in Sorbian". V Björn Rothstein, Rolf Thieroff (red.). Mood in the Languages of Europe. Studies in Language Companion Series 120 (na anglijskom). Amsterdam–Philadelphia: John Benjamins Publishing. str. 376–377. doi:10.1075/slcs.120.21sch. ISBN 9789027205872.

[5] Waliszewska, Joanna (2016). "Antroponimy i toponimy w łużyckich tłumaczeniach Ewangelii według św. Mateusza". Slavia Occidentalis (73/1): 158. doi:10.14746/SO.2016.73.10. ISSN 0081-0002.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]