Eros (koncepcija)

Eros (s.-greč. ἔρως) jest pojetje v starogrečskoj filozofiji, označajuče čuvstvenu abo strastnu ljubov, od ktorogo proizhodi termin «erotičny». Eros takože je koristal se v filozofiji i psihologiji v vyše širokom smyslu, bez malogo kako ekvivalent «životnoj energiji». Psihoanaliza koristaje tojže termin za opisanje universalnogo želanja, ktoro dvigaje vsimi vrodženymi potrěbami (id), čto, po mněnju FreudaФројда, jest identično platonovoj koncepciji^[1]^[2]. Protestantsky filozof К. С. Љуис (C. S. Lewis)C. S. Lewis mněvaje jego jednym iz četyreh starogrečskyh slov, označajučih ljubov v hristijanstvu, zajedno s filijeju i agape.

V literaturě

Klasična grečska tradicija

V klasičnom světu erotična ljubov je opisyvala se kako svojego roda bezumje abo «teja manija» («bezumje bogov»)^[3]. Tuta erotična ljubov opisyvala se posrědstvom komplikovanoj metaforičnoj i mitologičnoj shemy, vključajučej «strěly ljubvi», iztočnikom ktoryh služila je personifikovana figura Erosa (abo jegov latinsky analog Kupidon)^[4] abo ino božstvo (napriklad, Feme)^[5]. Poněkogda za iztočnik strěl prijmal se sam obraz prěkrasnogo objekta ljubvi. Ako tute strěly sut poražali oči zaljubjenogo člověka, one potom dolětali do jegovogo srdca, «pronikali» abo «ranili» jego i prěpolnjali želanjem i smutkom (ljubovnoju tugoju). Obraz «rany od strěly» poněkogda je koristal se za tvorjenje oksimoronov i retoričnyh antitez, odnosečih se do zadovoljenja i bolja, ktore ona čini.

«Ljubov s prvogo pogleda» je izjasnjala se kako neočekyvano očarovanje zaljubjenogo v rezultatu tutyh procesov, ale to ne je byl jediny sposob vhodženja v strastnu ljubov v klasičnyh tekstah. Poněkogda strast je mogla pojaviti se poslě prvogo strětenja; napriklad, v pismu Fedry k Hipolitu v «Heroidě» Ovidija: «V toj čas ja jesm odpravil se v Elevsin… imenno togda (ačekoli ty i rannje jesi mně podobala se) pronikliva ljubov zasědla v samyh glubinah mojih kostij»^[6]. Poněkogda strast je mogla navet prědhoditi prvomu pogledu, kako v pismu Parisa do Heleny Trojanskoj v tom že iztvoru, kde Paris govori, že jegova ljubov do Heleny je nastignula jego ješče do togo, kak on je uviděl ju: «… ty jesi byla želanjem mojego srdca ješče do togo, kak ja jesm uznal tebe. Ja jesm s očarovanjem gledal tvoje črty dušeju, prěd tym, kak uviděl jih očami; ogovarjanja, ktore povědali mně o tebe, prvymi poranili me»^[7].

Suglasno klasičnym avtoram, strastna ljubov, bud to s prvogo pogleda abo někaka ina, često je privodila k katastrofičnym naslědkam. Akoli zaljubjeny je byl žestokym abo ravnodušnym, tuto želanje je privodilo zaljubjenogo do depresije, izzyvalo solzy i hvoroby. Poněkogda zaljubjenogo izražali kako nevoljnogo pokusitelja iz-za jegovoj nezemskoj krasy — «božskogo prokletja», ktoro pobudžaje mužev pohičati ženu abo pokušati se ju iznasilovati.^[8] Historije o tom, kak ničto ne podzrěvajuči muži viděli nago tělo Artemidy-ohotnice (a poněkogda Afrodity), privodet do podobnyh žestokostij (kako v mitu ob Akteonu).

Jestvuje nemnogo pisemnyh svědočstv o žitju i ljubvi žen v Antičnoj Greciji. Tym ne menje, něktori historiki mněvajut, že ženy sut mogli byti objektami ljubvi čestěje, než mněvalo se raněje, i že ljubov mužev do žen je mogla byti idealom^[9]. V antičnyh Atinah dominovanje mužev v supružskyh odnošenjah izražaje se takymi figurami, kako vidny grečsky državnik i vojenny načelnik Alkibiad^[10]. Druge znajeme odnošenja medžu mužem i ženoju v antičnyh Atinah sut romantične odnošenja Aspasije s državnikom Periklom^[11]^[12]. V Spartě socialny status žen je byl vyše, i supružske ritualy je byli uvažněje, velebněje. Prědstojali je skrupulozne prigotovjenja do prvoj supružskoj noči, a muž v simboličnoj ceremoniji povinen byl je pohytiti svoju buduču ženu do oficialnoj ceremonije, togda kak jej kratko ostrigali vlasy i oděvali ju v junačsku odědžu^[13]. Idealnym rezultatom supružskogo erosa v Spartě je bylo rodženje zdravogo mladca^[14].

V «Piru» Platona, Aristofan razkazyvaje mit o proizhodženju kako heteroseksualnoj, tako i homoseksualnoj ljubvi^[15]. Eros pajdikos, abo pedagogična pederastija, je byl znajemy, prividno za 200 lět do Platona. Prvopočetno, suglasno Aristofanu, u každogo člověka sut byli dvě glavy, četyri ruky i četyri nogy, dopoka Zevs ne rěšil je razděliti každogo člověka na dvě česti. Poslě togo, kak vsi sut byli razděljeni, každa polovina iskala drugu polovinu, da by ponovno stati jednym cělym. Něktori ljudi prvopočetno byli polumužami-poluženami, a kogda Zevs razdělil jih, oni stali sut mužami i ženami, ktori iskali partnerov obratnogo polu. Něktori ljudi prvopočetno byli izključno ženami, i oni razdělili se na ženy, ktore iskali partnerov ženskogo pola. Něktori byli izključno mužskogo pola, i oni razdělili se na mužev, ktori iskali drugyh mužev^[16].

Žrla

↑ Freud, Sigmund. Massenpsychologie und Ich-Analyse. str. 99.
↑ Sigmund Freud, The Ego and the Id, On Metapsychology (Penguin Freud Library 11) p. 369.
↑ Tallis, Frank (februara 2005). "Crazy for You" (PDF). The Psychologist. 18 (2). Bylo arhivovano iz iztočnika 31 mareca 2010.
↑ Gledaj, napriklad, Ljubovne pěsnje (Ovidij) и «Heroidy» Ovidij, ktore često spominajut o vsepožirajučej strasti, ktoru izzvali strěly Kupidona.
↑ Gledaj pismo Parisa do Heleny Trojanskoj u Ovidija, «Heroidy i zaljubjeni», XVI 36-38.
↑ Ovidij, «Heroidy i zaljubjeni», IV, 67-70.
↑ Ovidij, «Heroidy i zaljubjeni», XVI, 36-38.
↑ Podrobněje o tyh sjužetah v starogrečskom romanu gledaj: Létoublon, Françoise (1993). Les Lieux communs du roman: Stéréotypes grecs d'aventure et d'amour (na francuzskom). Leiden: E.J.Brill. ISBN 90-04-09724-4..
↑ R.J. Sternberg, Cupid's Arrow, 63
↑ Plutarh, Alkibiad, 8
↑ S. Monoson, Plato's Democratic Entanglements, 195
↑ M. Ostwald, Athens as a Cultural Center, 310
↑ P. Cartledge, The Spartans, 234
↑ P. Cartledge, The Spartans, 235
↑ Halperin, David M. (1990). One Hundred Years of Homosexuality: And Other Essays on Greek Love. New York: Routledge. str. 19. ISBN 0415900964. OCLC 19740359.
↑ Plato (30 maja 2006). The Symposium. Prěvod Gill, Christopher; Lee, Desmond. New York. str. 22–26. ISBN 9781101651490. OCLC 859326008.

Vněšnje linky

Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Eros (concept)» v Vikipediji na anglijskom (spis avtorov; dozvoljen‌je CC BY-SA 4.0).

[1] Freud, Sigmund. Massenpsychologie und Ich-Analyse. str. 99.

[2] Sigmund Freud, The Ego and the Id, On Metapsychology (Penguin Freud Library 11) p. 369.

[3] Tallis, Frank (februara 2005). "Crazy for You" (PDF). The Psychologist. 18 (2). Bylo arhivovano iz iztočnika 31 mareca 2010.

[4] Gledaj, napriklad, Ljubovne pěsnje (Ovidij) и «Heroidy» Ovidij, ktore često spominajut o vsepožirajučej strasti, ktoru izzvali strěly Kupidona.

[5] Gledaj pismo Parisa do Heleny Trojanskoj u Ovidija, «Heroidy i zaljubjeni», XVI 36-38.

[6] Ovidij, «Heroidy i zaljubjeni», IV, 67-70.

[7] Ovidij, «Heroidy i zaljubjeni», XVI, 36-38.

[8] Podrobněje o tyh sjužetah v starogrečskom romanu gledaj: Létoublon, Françoise (1993). Les Lieux communs du roman: Stéréotypes grecs d'aventure et d'amour (na francuzskom). Leiden: E.J.Brill. ISBN 90-04-09724-4..

[9] R.J. Sternberg, Cupid's Arrow, 63

[Alcibiades8-10] Plutarh, Alkibiad, 8

[11] S. Monoson, Plato's Democratic Entanglements, 195

[12] M. Ostwald, Athens as a Cultural Center, 310

[13] P. Cartledge, The Spartans, 234

[14] P. Cartledge, The Spartans, 235

[Halperin-15] Halperin, David M. (1990). One Hundred Years of Homosexuality: And Other Essays on Greek Love. New York: Routledge. str. 19. ISBN 0415900964. OCLC 19740359.

[Symposium-16] Plato (30 maja 2006). The Symposium. Prěvod Gill, Christopher; Lee, Desmond. New York. str. 22–26. ISBN 9781101651490. OCLC 859326008.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]