Japonsky jezyk
Nihongo | |
 | |
| Obča informacija | |
|---|---|
| Nacionalny jezyk |  Japonija |
| Narodnost | Japonci (Jamato) |
| Govoritelji | 125 milionov (2010)[1] |
| Pismo | |
| Služebny status | |
| Služebny jezyk |  Palau(na ostrovu Angaur) |
| Jezyčna rodina | |
| |
| Jezyčne kody | |
| ISO 639-1 | ja |
| ISO 639-2 | jpn |
| ISO 639-3 | jpn |
Japonsky jezyk (jap.: 日本語 | にほんご | Nihongo [nʲiho̞ŋːo̞]) jest glavny jezyk Japoničskoj jezykovoj rodiny, na ktorom govori japonsky narod. Jezyk imaje priblizno 123 milionov govoriteljev, glavnoobrazno v Japoniji, jedinoj krajině, kde on jest jezyk narodny, a takože vnutri japonskoj diaspory na cělom světu.
Japoničska jezykova rodina takože vključaje Rjukjuske jezyky i različno klasifikovane jezyky Hačidžo (Hachijō). Bylo mnogo pokusov grupovanja japoničskyh jezykov s drugymi jezykovymi rodinami kake sut Ainu, Avstronezijske, Koreaničske, i daže Altajske, ale ni jedna iz tutyh propozicij ne dosegla širokogo prijetja.
Malo jest vědomo o prědhistoriji jezyka, ravno i o tom, kogda on je prvo pojavil se v Japoniji. Kitajske dokumenty iz 3-go stolětja našej ery imajut zapisanymi několiko japonskyh slov, jednakože značitelne Starojaponske teksty ne javjali se až do 8-go stolětja. Početkovo od perioda Hejan (794–1185), obširne volny Sino-Japonskoj leksiky sut vošli v jezyk, vlivajuče na fonologiju ranjego srědnogo japonskogo. Pozdny srědny japonsky (1185–1600) jest prěžil ekstensivne gramatične izměny i javjenje prvyh pozajetyh evropejskyh slov. Osnova standardnogo dialekta dvignula se iz regiona Kansaj v region Edo (sučasno Tokio) v period rannjego sovrěmennogo japonskogo jezyka (početok 17–go stolětja - srědina 19–go stolětja). Vslěd okončanja samoizolaciji Japoniji v 1853, priliv pozajetyh slov iz Evropejskyh jezykov jest značno prirastl, i stali množiti se slova s anglijskymi korenjami.
Japonsky jezyk jest aglutinativny mora-sinhronizovany jezyk s relativno prostoju fonotaktikoju, sistemoju čistyh samoglasok, dolgostju fonemičnyh samoglasok i suglasok, i leksično značimym muzykalnym akcentom. Poredok slov jest obyčno prědmet–podmět–glagol s česticami, ktore imajut gramatičnu funkciju slov, i strojenjem rěčenja tema–komentovanje. Na koncu rečenja koristajut se česticy-koncovky dlja iztvorenja emocijnogo ili izraznogo učinka, ili stvorjenja pytanja. Iměnniky ne imajut ni gramatičnogo čisla ni roda, takože ne sut členy. Glagoly spregajut se glavno podle vrěmen i zalogov, ale ne podle lica. Japonske pridavniky takože se spregajut. Japonsky jezyk imaje složitu sistemu učtivosti, s glagolnymi formami i slovosborom, ktore odpovědajut statusu govorečego, jego subesednika i spomnětyh osob.
Pismo
[praviti | praviti izvorny kod]
Japonska sistema pisma sjedinjaje kitajske hieroglify, takože znajeme kako kandži (漢字, kanji) ili 'Hanjske znaky', s dvoma unikalnymi silabičnymi azbukami (moraičskimi skriptami), znajemymi spoločno kako kana, izvodženymi japoncami iz vyše složityh kitajskih simbolov: hiragana (ひらがな ili 平仮名, 'proste znaky') i katakana (カタカナ ili 片仮名, 'čestične znaky'). Latinsko pisanje Romadži (rōmaji ローマ字) takože koristajut v pisemnom japonskom v ograničenoj podobě (napriměr, dlja pozajetyh skračenij). Sistema čislovnikov prěd vsem koristaje arabske čisla, ale takože ponekogda i tradicijne kitajske čislovniky.
Referencije
[praviti | praviti izvorny kod]- ↑ Eberhard, David M.; Simons, Gary F.; Fennig, Charles D., red. (2024). Ethnologue: Languages of the World (27 izd.). Dallas, Texas: SIL International.
- Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Japanese language» v Vikipediji na anglijskom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).