Persijsky jezyk
| |
 | |
| Obča informacija | |
|---|---|
| Nacionalny jezyk | Iran, Afganistan, Tadžikistan, |
| Narodnost | persijci |
| govoritelji | 127 milionov (2020-2024) |
| Pismo | arabsko pismo, kirilica (v Tadžikistanu) |
| Služebny status | |
| Služebny jezyk | Iran, Afganistan Tadžikistan, |
| Jezyčna organizacija | Akademia persijskogo jezyka i literatury |
| Jezyčna rodina | |
| Jezyčne kody | |
Persijsky jezyk ili Farsi (pers.: زبان فارسی [zæˈbɒːne fɒːɾˈsiː], zabān-e fārsīзабони форсӣ) — jest jezyk iz indoiranskoj grupy indoevropejskih jezykov, na ktorom govoret v Iranu, Afganistanu, Tadžikistanu, a takože v susědnyh državah.
Tutčas persijsky jest najrazprostranjenějši jezyk iz iranskyh jezykov. Persijsky jezyk jest služebny jezyk Irana, Afganistana i Tadžikistana (ako dari v Afganistanu i ako tadžiksky v Tadžikistanu).
Na proteženju dolgogo vrěme, načinajuči s X-XII věkov, persijsky upotrěbjal se ako jezyk medžunarodnoj komunikacije, kultury i nauky na iztoku islamskogo světa, i okazal veliky vliv na vse jezyky regiona od Turcije, Kavkaza i Kryma do Centralnoj azije i Indije.
Historija
[praviti | praviti izvorny kod]V historiji persijskogo jezyka uděljajut 3 perioda: stary, srědnji i novy. Jezyky tyh epoh uměstno nazyvajut: staropersijskym, srědnjepersijskym i novopersijskym.
Staropersijsky jezyk
[praviti | praviti izvorny kod]Staropersijsky jezyk vozniknul na jugozapadu Irana (historičny region Pars, s ktorym svezyvajut se proizhodženje jezyka) i funkcionovala po mněnju naučnikov do III ili IV věka do n. e. Byla rodnym jezykom vladarev staropersijskoj Ahemenidskoj državy. V pismu upotrěbjal se klinopis (ktory byl dovoljno razvitoj sistemoj pisma, ibo im koristali se same rozne jezyky až 3 z polovinoju tyseč godov). V pocětku I tys. do n. e. stvoril se i rodstveny staropersijskomu avestijsky jezyk, liturgičny jezyk, na ktorom byli napisane religiozne teksty Avesty.
Prědpoložiteljno staropersijsky klinopis, ktory jest uproščeny tip assiro-vavilonskogo, izkoristyval se Ahemenidami toliko v osoblivo važnyh momentah, a jezykom državnoj kancelarije byla onogdašnji medžunarodny jezyk — aramejsky. Pozdněje aramejsko pismo stalo izkoristyvati se v persijskom jezyku, i na jego osnovu byli stvorjeny pisma, ktory izkoristyvali se v Iranu do konečnoj islamizacije (srědnjepersijske pisma).
Nadpisy vladarov Darija i Kserksa shranili po nyně staropresidsky jezyk v jego klasičnoj formě, ktora odličala se bogatoju morfologijeju, podobnoj sistemě inogo staroiranskogo jezyka — avestijskogo — i sanskrita. Pozdnějše nadpisy — Artakserksa I i Artakserksa II — svědčet pro veliko uproščenje morfologije, a nadpisy Artakserksa III pokazyvajut, že v jego vrěme (IV věk do n. e.) počinal se srědnjepersijsky period razvitja jezyka. Srědnjepersijsky jezyk odličal se od staropersijskogo v osnovnom v morfologičnoj sistemě. Uproščenje i razpad staropersijskogo sklonjenja i spreženja, objedinjenje raznyh kategorij, klasov, i padežev da jednogo-dvoh, postupno slivanje končin pod vlivom novogo, ekspiratornogo udarjenja — ves toj proces, početok ktorogo napadno pokazany v nadpisah Artakserksa III, privedl v koncu sasanidskoj epohy (III-VII věka) k tomu analitičnomu stroju persijskogo jezyka, ktory ogledaje se pozdněje v tom že jezyku v pomnikah, napisanyh novoju, arabskoju grafikoju — na novopersijskom jezyku.