Učenje

Učenje lub Pedagogika (od greč.: παιδαγωγική — uměnje vozpitanja, od greč.: παῖς — dětę i greč.: ἄγω — vedu) jest nauka o vozpitanju, obučenju i obrazovanju člověka. Ona izučaje zakonoměrnosti peredači socialnogo opyta od starših pokolenij k mladšim i aktivnogo usvojenija togo opyta mladšimi pokolenijami.^[1]

V širokom smyslu pedagogika jest sovokupnostj teoretičnyh i praktičnyh nauk o obrazovanju, vozpitanju i obučenju. Objektom pedagogiki jest realna dejstviteljnostj, v kotoroj proishodi razvitje i formirovanje člověka pod vlivem cělenapravlennogo vozpitanja i obučenja. Predmetom pedagogiki jest soznatelno i cělenapravlenno organizovany pedagogičny proces.^[2]

Etimologija

Slovo «pedagogika» prohodi od grečskogo slova paidagōgikē (παιδαγωγική), ko je označalo uměnje vozpitanja. Pervočelno v Drevnej Greciji paidagōgos (pedagog) byl rabom, ktory vodil dětę v školu i naziral za nim doma. Pozdněje smysl slova razširil se i stal označati učitelja i vospitatelja. V medžuslovjanskom jezyku termin «pedagogika» je zaimstvovany črez latinsky i nemecky jezyky, podobno kako v bolšinstvu evropejskyh jezykov.

Historija pedagogiki

Razvitje pedagogičnoj mysli imaje dlogoletnu historiju, neoddelimu od historiji člověčstva.

Antičnost

V drevnosti vozpitanje bylo vključeno v sistemu religioznyh i filozofskih vozzrenij.

Drevni Vostok: V Kitaje (Konfucij), Indii i Egiptě vozpitanje imělo strogi harakter i bylo napravleno na peredaču tradicij i počitanje starših.
Drevnja Grecija: Tut rodilisj pervye pedagogične teoriji. Sokrat, Platon i Aristotelj razrabotali koncepciji garmoničnogo razvitja ličnosti (kalokagathia). V Spartě vozpitanje bylo vojensko-fizičnym, a v Afinah — gumanitarnym i estetičnym.^[3]
Drevni Rim: Kvintilian napisal pervyj specialny trud «O vozpitanju oratora», kde podčerkival važnostj učitanja individualnyh osobennostej dětęti.

Srědnjevěčje

V srědnjevěčju v Evropě pedagogika byla těsno svezana s hristijanstvom. Cělj vozpitanja byla spasenje duši. Osnovnymi centrami obrazovanja byli monastyrje i crkovne školy. Sholastika stala osnovnym metodom obučenja.

Vozrodženje i Novo vrěme

Epoha Vozrodženja (Renesans) vernula interes k antičnoj kulturě i gumanizmu. Pedagogi-gumanisty (Vittorino da Feltre, Erazm Rotterdamsky) vystupali za uvaženje k ličnosti děteti i razvitje jego sposobnostej.

Jan Amos Komensky (1592–1670): Veliky čehsky pedagog, nazyvamy «otcem pedagogiki». V svojom trudě «Velika didaktika» on obosnoval principy klasno-uročnoj sistemy, nagljadnosti i posledovateljnosti v obučenju.^[4]
Džon Lok (1632–1704): Razvil teoriju «čistoj doski» (tabula rasa), utverždaja, že člověk rožgajetsja bez vrodžennyh idej i vse znanje polučaje iz opyta. Predložil sistemu vozpitanja džentlmena.
Žan-Žak Ruso (1712–1778): Avtor teoriji svobodnogo vozpitanja. V knigě «Emil, ili O vozpitanju» prizyval sledovati za prirodou dětęti i ne navjazyvati jemu obščestvenne normy preždevremenno.
Johann Genrih Pestalocci (1746–1827): Švejcarsky pedagog, ktory sojedinil obučenje s proizvoditelnym trudom i razvil metodiku elementarnogo obrazovanja.

XIX i XX stolětja

V 19. stolětju pedagogika stvorila se kako samostojna nauka.

Johann Fridrih Herbart (1776–1841): Popytalsja dati naučno obosnovanje pedagogikě, opirajasj na psihologiju i etiku. Vvel ponjatije «vospityvajuče obučenje».
Reformatorska pedagogika (konec 19. – načalo 20. v.): Ruh za obnovlenje školy (Marija Montessori, Džon Djui, Rudolf Štajner).
- Marija Montessori (1870–1952): Razrabotala sistemu senzornogo vozpitanja i samostojnoj dejateljnosti dětij v specialno podgotovlennoj srede.
- Džon Djui (1859–1952): Osnovatelj pragmatičnoj pedagogiki («obučenje črez dělanje»). Škola dolžna učiti tomu, čto prigoditsja v žitju.^[5]
- Januš Korčak (1878–1942): Poljsky pedagog i pisatelj, ktory razvil teoriju prav dětij i osnoval detsky dom v Varšavě, kde realizoval principy samoupravjenja i považanja k ličnosti každogo děte.
Sovetska pedagogika (A. S. Makarenko, V. A. Suhomlinsky): Akcent na kollektivnom vozpitanju i trudu. Makarenko dokazal effektivnostj vozpitanja v kollektivě na primerě kolonii dlja malolětnih.

Osnovne kategoriji pedagogiki

Pedagogika operuje rjadom bazovyh kategorij:

Vospitanje: V širokom smysle — peredača nakoplennogo opyta od starših pokolenij k mladšim. V uzkom smysle — cělenapravlenno formirovanje ličnosti, jeji mirovozzrenja, nravstvennosti i povedenja.
Obučenje: Sovmestna dejateljnostj učitelja i učenika, napravlenna na usvojenje znanij, uměnij i navykov, a takože na razvitje poznavatelnyh sposobnostej.
Obrazovanje: Proces i rezultat usvojenija sistemy znanij, uměnij i navykov, a takože formirovanje na ih osnově mirovozzrenja i razvitje ličnosti.
Razvitje: Objektiwny proces vnutrennogo posledovatelnogo količestvennogo i kačestvennogo izměnenija fizičnyh i duhovnyh sil člověka.
Formirovanje: Proces stanovlenija člověka kako socialnogo suščestva pod vozdejstvijem vseh faktorov — ekologičnyh, socialnyh, ekonomičnyh, ideologičnyh, psihologičnyh i t.d.

Struktura pedagogičnoj nauki

Sovremenna pedagogika predstavljaje soboju složenu sistemu nauk:

Obšča pedagogika: Izučaje fundamentalne zakonoměrnosti vozpitanja i obučenja. Sostoji se iz osnov pedagogiki, teoriji vozpitanja, teoriji obučenja (didaktika) i školovedenja.
Vozrastna pedagogika: Izučaje osobennosti vozpitanja na raznyh etapah žitja (predškolna, školna, pedagogika vzroslyh/andragogika).
Specialna pedagogika (defektologija): Zanimajetsja vospitanjem i obučenjem dětij s otklonenijami v razvitju (surdopedagogika — dlja gluhih, tiflopedagogika — dlja slepyh, oligofrenopedagogika — dlja umstvenno otstalyh, logopedija).
Socialna pedagogika: Izučaje vozpitanje v srede sociuma, pomočj socialno nezašćiščennym slojam naselenja.
Historija pedagogiki: Izučaje razvitje pedagogičnyh idej i praktiki v razne istorične epohi.
Sravnitelna pedagogika: Analiziruje i sravnivaje sistemy obrazovanja v raznyh stranah.
Professionalna pedagogika: Izučaje pytanja professionalnogo obučenja (vojenna, inženerna, medicinska pedagogika).^[6]

Metody pedagogičnogo issledovanija

Dlja polučenija naučnyh znanij pedagogika koristi razne metody:

Teoretične: Analiz literatury, modelirovanje, indukcija, dedukcija.
Empirične:
- Nabljudenje: Cělenapravlenno vozprijatije pedagogičnyh javlenij.
- Beseda, intervju, anketirovanje: Sbor informaciji črez opros.
- Eksperiment: Izučenje pedagogičnogo javlenija v specialno sozdannyh ili kontrolirujemyh uslovijah.
- Izučenje produktov dejatelnosti: Analiz tetradej, risunkov, tvorčnyh rabot.
Matematične i statistične: Obrabotka polučenyh dannyh dlja ustanovlenija količestvennyh zavisimostej.

Pedagogičny proces

Pedagogičny proces jest cělostny učebno-vospitatelny proces v jedinstvě i vzaimosvjazi vozpitanja i obučenja, harakterizujemy sovmestnoj dejatelnostju, sotrudničestvom i sotvorčestvom jego subjektov, sposobstvujuči naibolee polnomu razvitju i samorealizaciji ličnosti. Osnovne komponenty pedagogičnogo procesa:

Cělevoj: Opredelenje cělej i zadač vozpitanja i obučenja.
Soderžatelny: Opredelenje soderžanja obrazovanja (čemu učiti).
Dejatelnostny: Metody, sredstva i formy organizaciji vzaimodejstvija pedagogov i učeščihsja.
Rezultativny: Ocenka i analiz dostignutyh rezultatov.^[7]

Sovremenne tendenciji v pedagogikě

V 21. stolětju pedagogika stalkivajetsja s novymi vyzovami i izměnenijami:

Gumanizacija: Fokus na ličnosti učenika, jego interesah i potrebnostjah. Uvaženje k dostoinstvu dětęti.
Demokratizacija: Ravnyj dostup k obrazovanju dlja vseh, nezavisimo od socialnogo statusa, rasy ili pola.
Informatizacija: Vnedrenje kompjuterov, interneta i distancionnogo obučenja v pedagogičny proces.
Nepreryvno obrazovanje: Koncepcija «obrazovanje črez vse žitje» (lifelong learning), neobhodima dlja adaptaciji k brzo zmenjajmu se světu.
Kompetentnostny podhod: Orientacija ne tolko na znanja, no i na uměnje primenjati ih na praktikě (formirovanje kompetencij).
Inkluzivno obrazovanje: Sovmestno obučenje dětij s osobymi potrebnostjami i obyčnyh dětij v massovoj škole.^[8]

Kritika i problemy

Pedagogika, kako nauka, često podvergajetsja kritikě:

Avtoritarizm: Tradicionna škola često kritikujetsja za podavlenje ličnosti učenika i navjazyvanie mněnij.
Otryv od praktiki: Nekotore teoretične konstrukcije ploho rabotajut v realnom životu.
Standartizacija: Jediny programy i testy ne vsegda učityvajut individualne osobennosti dětij.
Burokratizacija: Izbytok otčetnosti i bumag mešaje živomu sporazuměvanju s dětmi.

«Pedagogika ugnetennyh» Paulu Frejre stala vlivnym kritičnym tekstom, prizyvajučim k tomu, da by obrazovanje stalo instrumentom osvoboždenja, a ne podčinenja.^[8]

Gledite takože

Iztočniky

↑ Li, G. (2012). Culturally contested pedagogy: Battles of literacy and schooling between mainstream teachers and Asian immigrant parents. Suny Press. ISBN 978-0-7914-8281-0.
↑ Petiot, Gabriel (1992). Le Robert: Dictionnaire universel des noms propres. Le Robert.
↑ Compayré, Gabriel (1892). The History of Pedagogy. D.C. Heath & Company.
↑ Piaget, Jean (1993). "Jan Amos Comenius (1592–1670)". Prospects. 23 (1/2): 173–196.
↑ Dewey, John (1938). Experience and Education. Kappa Delta Pi.
↑ Lovat, Terence; Toomey, Ron; Clement, Neville (2010). International Research Handbook on Values Education and Student Wellbeing. Springer Science & Business Media. ISBN 978-90-481-8675-4.
↑ Aylesworth, Gary (2015). "Postmodernism". The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Metaphysics Research Lab, Stanford University.
1 2 Freire, Paulo (2018). Pedagogy of the Oppressed (4th ed.). Bloomsbury Academic. ISBN 978-1-5013-1413-1.

[Li-1] Li, G. (2012). Culturally contested pedagogy: Battles of literacy and schooling between mainstream teachers and Asian immigrant parents. Suny Press. ISBN 978-0-7914-8281-0.

[Petiot-2] Petiot, Gabriel (1992). Le Robert: Dictionnaire universel des noms propres. Le Robert.

[Compayre-3] Compayré, Gabriel (1892). The History of Pedagogy. D.C. Heath & Company.

[Piaget-4] Piaget, Jean (1993). "Jan Amos Comenius (1592–1670)". Prospects. 23 (1/2): 173–196.

[Dewey-5] Dewey, John (1938). Experience and Education. Kappa Delta Pi.

[Lovat-6] Lovat, Terence; Toomey, Ron; Clement, Neville (2010). International Research Handbook on Values Education and Student Wellbeing. Springer Science & Business Media. ISBN 978-90-481-8675-4.

[Aylesworth-7] Aylesworth, Gary (2015). "Postmodernism". The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Metaphysics Research Lab, Stanford University.

[Freire-8] 1 2 Freire, Paulo (2018). Pedagogy of the Oppressed (4th ed.). Bloomsbury Academic. ISBN 978-1-5013-1413-1.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]