Prějdti k sodržanju

Ukrajinsky jezyk

Praviti linky
Izvor: Vikipedija
Jezyk
Ukrajinsky jezyk
  • ukr.: Українська, Українська мова
Razprostranjen‌je ukrajinskogo jezyka
Obča informacija
Nacionalny jezykUkrajina
Govoritelji33 milionov (2016)[1]
Pismo
Služebny status
Služebny jezyk
Jezyčna organizacijaNacionalna Akademija Nauk Ukrajiny
Jezyčna rodina
Jezyčne kody

Ukrajinsky jezyk (ukr.: Українська мова) jest narodny jezyk Ukrajincev i državny jezyk Ukrajiny. Zajedno s russkym, bělorusskym i rusinskym prinaleži vozhodnoslovjanskym jezykam, ktore sut čest slovjanskoj větvy indoevropejskoj jezyčnoj rodiny. Ukrajinsky imaje medžunarodne jezyčne kody uk (ISO 639-1) i ukr (ISO 639-2 i ISO 639-3).[2]

Boljšest nositeljev ukrajinskogo nahodi se v Ukrajině. Takože na ukrajinskom govoret v susědnyh državah (Bělorusi, Moldově, Poljskě, Rosiji, Rumuniji i Slovakiji), a takože v inyh čestah světa s velikoju ukrajinskoju diasporoju, napr. v Kanadě, SŠA i Braziliji. Ukrajinsky jest rodny jezyk ponad 27 milionov ljudij, iz ktoryh 25 milionov živut v Ukrajině. Kromě togo, ok. 5,8 milionov ljudij imajut ukrajinsky kako drugy jezyk.[1]

Kromě ukrajinskogo, v Ukrajině takože govorjene sut russky, krymskotatarsky, rumunsky, madjarsky, bulgarsky, poljsky, němečsky, bělorussky, slovačsky, grečsky, arměnsky, gagauzsky i romsky jezyky. V jugovozhodnoj česti kraja prěvažaje russky, v sěverozapadnoj česti ukrajinsky. Suglasno prěpisu naseljen‌ja 2001 g. ukrajinsky jest rodny jezyk za 67,87 %, a russky za 29,74 % gradžanov Ukrajiny.

Ukrajinsky jezyk proizhodi od starovozhodnoslovjanskogo (drěvnerusskogo) jezyka, na ktorom govorili v Kyjevskoj Rusi. Poslě razpada Kyjevskoj Rusi i Galičsko-Volynskogo knežstva jezyk na ozemjah sovrěmennoj Ukrajiny razvival se v formu, ktora jest znana kako rusky jezyk, ktory ukrajinci imenovali staroukrajinsky jezyk, a bělorusi starobělorussky jezyk. Razom s ruskym jezykom v crkovnyh službah takože koristali kyjevsky izvod crkovnoslovjanskogo jezyka. Ukrajinsky jezyk imaje razprostranjen‌je s konca 17. stolětja, period osnovan‌ja ukrajinskoj Hetmanščiny. S 1804 goda do Ukrajinskoj vojny za nezaležnost ukrajinsky jezyk byl zabranjanym v školah Rosijskoj imperije, v ktoru vhodilo večinstvo ozemij sovrěmennoj Ukrajiny. Jezyk imal svobodnu upotrěbu i razvitu kniževnost i muziku v Zapadnoj Ukrajině, kde jego ne zabranjali.

V Rosijskoj imperiji pisemno koristan‌je ukrajinskogo jezyka (onogda nazyvanogo «malorosijskym narěčjem russkogo jezyka») bylo zabranjeno. Pod sovětskoju vlastju jezyk dobyl veče uznan‌ja, ale vsekako byl v značno goršem položen‌ju v sravnjen‌ju s russkym. Kogda Ukrajina v 1991 g. stala nezavisna, ukrajinsky byl uznany jedinym služebnym jezykom državy, vslěd čego jego pozicija značno ulěpšila se. Jednakože v praktikě russky postojanno zajmaje važno město v vsakodnevnom žitju česti Ukrajiny. Pravdopodobno skoro 90 % ukrajinskogo naseljen‌ja vladaje oboma jezykami na priličnom uravnju. Mimohodom, u česti rosijskogo naseljen‌ja ješče prěvažaje ubědžen‌je, že ukrajinsky ne jest jezyk, ale russko narěčje. V poslědstvu jezyčno dělo jest silno obrěmenjeno politikoju.

Ukrajinsky jezyk koristaje kirilicu kako alfabet. On shranjaje vzajemnu razumlivost s bělorusskym jezykom. Standard ukrajinskogo jezyka dělaje Nacionalna akademija nauk Ukrajiny, glavno jej Institut ukrajinskogo jezyka, Ukrajinsky jezyčno-informacijny fond i Institut jezykoznavstva im. Potebni.

Terminologija

[praviti | praviti izvorny kod]

Nazva ukrajinsky, v sučem značen‌ju, byla prvy raz koristana v 19. stolětju. V Rosijskoj imperiji ukrajinsky jezyk byl znany pod nazvoju malorosijsky, a v Galiciji pod nazvoju rutensky. Tuto poslědnje nazvan‌je može dovesti k zaměšan‌ju, ibo ono takože često koristaje se za starorutensky (jezyk administracije Velikogo knežstva Litvy), a takože za dva male, srodne s ukrajinskym jezyky: karpatorusinsky, govorjeny v Zakarpatju, Slovakiji i Poljskě, i panonsko-rusinsky, govorjeny v byvšej Jugoslaviji, prěd vsim v Vojvodině.[3]

Historija ukrajinskogo jezyka

[praviti | praviti izvorny kod]
Stranica iz Peresopnyčskogo evangelja (srědina 16. stolětja): priklad literatury na starorutenskom (ili staroukrajinskom) jezyku

Od «Prostoj movy» do ukrajinskoj

[praviti | praviti izvorny kod]

Tako samo kako russky i bělorussky jezyky, ukrajinsky proizhodi iz starovozhodnoslovjanskogo jezyka, ktory medžu 9. i 13. stolětjami byl govorjeny v Kyjevskoj Rusi. V drugoj polovině tutogo perioda na teritorijah pozdnějšej Ukrajiny prve specifične oznaky ukrajinskogo jezyka stali vidime. Pozdněje na tyhže teritorijah razvival se starorutensky jezyk, ktory onogda nazyvali «prostoju movoju» i nyně takože jest znany pod takymi nazvami kako «zapadny vozhodnoslovjansky», «staroukrajinsky» i «starobělorussky». Tutoj jezyk byl jezyk administracije Velikogo knežstva Litvy, ktorogo teritorija, kromě dnešnjej Litvy, takože obsegala vsu Bělorus i veliku čest Ukrajiny.

Poslě slitja velikogo knežstva Litvy s Kraljevstvom Poljskoju v Republiku oboh narodov (pol.: Rzeczpospolita, starorut. Рѣчъ Посполита) v 1569 g. starorutensky jezyk postupno tratil značen‌je. Poljsky vse bolje stal jezyk vladajučej šljahty, čto takože dovedlo k postupnoj polonizaciji starorutenskogo jezyka. Mnogo slov bylo pozajetyh glavno iz poljskogo, ale takože iz němečskogo, češskogo i latinskogo, vslěd čego onogdašnji ljudsky jezyk Ukrajincev stal vse bolje podobny zapadnoslovjanskomu i vse bolje oddaljal se od russkogo i crkovnoslovjanskogo.[4] Na polovině 17. stolětja jezyky Rusov i Ukrajincev uže razrastli se natoliko, že podčas prěgovorov medžu Bohdanom Hmeljnyckym i rosijskoju državoju, ktore v 1654 g. skončili se Perejaslavskym dogovorom, potrěbni byli tolmači.[5] V tomže samom periodu, v 1641 g., Ivan Petrovyč Uževyč napisal prvu gramatiku jezyka, iz ktorogo pozdněje vozniknuli ukrajinsky i bělorussky jezyky, pod nazvoju Grammatica sclavonica. Tuto dělo jednočasno bylo prva gramatika vozhodnoslovjanskogo jezyka.[6]

V 18. stolětju starorutensky jezyk uže razpadl se v regionalne varianty: ukrajinsky, bělorussky i rusinsky.[3]

Voznikan‌je ukrajinskogo kniževnogo jezyka

[praviti | praviti izvorny kod]

Kniževny ukrajinsky jezyk vozniknul pod koncem 18. stolětje. Prvy miljny kamenj byla publikacija Enejidy Ivana Kotljarevskogo (1769–1838) v 1798 g. Tutoj pisatelj ako prvy koristal v literaturě čisty jezyk naroda v regionu vokrug Poltavy. Jegov spektakl Natalka Poltavka iz 1819 g., napisany na tomže samom jezyku, takože iměl ogromny vliv na razvoj ukrajinskogo teatra. Takože mnogo važne byli tvory poeta Tarasa Ševčenka (1814–1861), ktory poslužival se ukrajinskym narěčjem regiona vokrug Kyjeva, ale v koristajemom njim jezyku takože koristal elementy iz starorutenskogo i crkovnoslovjanskogo.

Onogda ukrajinsko kulturno žitje odigryvalo se glavno v centralnoj Ukrajině, ktora byla čest Rosijskoj imperiji. Zapadna Ukrajina, ktora nikogda ne naležala Rosiji i od podělov Poljsky byla čest Avstrija, ješče byla nerazvita teritorija. Ta situacija izměnila se v drugoj polovině 19. stolětja. Veliki pisatelji kako Ivan Franko (1856–1916) i Lesja Ukrajinka (1871–1913) pričinili, že ukrajinsky kniževny jezyk razširil se zapadnoukrajinskymi dialektami.[7]

Tvory vyše spomněnyh i drugyh osob demonstrujut narastajuču nacionalnu svědomost srěd ukrajinskyh intelektualov, ktora propadala od časa včlenjen‌ja kozačskogo hetmanata Rosijeju. Tuto vozrodžen‌je projavilo se medžu inymi osnovan‌jem Bratstva Sv. Kirila i Metodija, založenogo folkloristom Mykoloju Kostomarovom, ktoro v lětah 1846–1847 bylo aktivno v Kyjevu.[8] Tuto bratstvo prvy raz priměnilo nazvan‌je «Ukrajinci» narodu i nazvan‌je «ukrajinsky» jezyku, po staroj nazvě kozačskoj domoviny: «Ukrajina», čto znači: "zemja na kraju".

V devetnadsetom stolětju

[praviti | praviti izvorny kod]

Rosijska imperija

[praviti | praviti izvorny kod]
Valujevsky cirkular (1867)

V Rosiji 19. stolětja podhod k izrazam ukrajinskoj kultury, a prěd vsim ukrajinskogo jezyka, byl mnogo podzirlivy, vslěd čego one v narastajučem stupnju byli podvrgane prěslědovan‌ju. Byl strah, že medlo razcvětajuča narodna svědomost u Ukrajincev mogla by podkopati jedinstvo rosijskoj državy. Da by zadržali toj proces, avtoritety v 1804 g. vozbranili ukrajinsky jezyk kako jezyk prosvěty i takože kako školny prědmet.[9] V 1817 g. po ukazu cara byla zakryta Kyjevsko-Mohyljanska Akademija, najstarějši universitet Vozhodnoj Evropy, ktora uže jestvovala od 1632 g.

V 1863 g. Pjotr Valujev, onogdašnji ministr vnutrišnjih děl, razslal cirkularno pismo, v ktorom pisal, že «večinstvo malorusov sami dost glubinno dokazyvajut, že nikakogo oddělnogo malorosijskogo jezyka ne bylo, nemaje i byti ne može, i že jihno narěčje, upotrěbjajemo prostym narodom, jest tojže sam russky jezyk, izkaženy vlivom na njego Poljsky»[10] Na osnově tutogo rěšen‌ja upotrěba ukrajinskogo jezyka byla zabranjena v religioznyh dělah i učebnikah; jezyk byl dozvoljeny samo v beletristikě.[11] V 1876 g. car Aleksandr II Romanov pošel ješče jedin krok dalje s Emskym ukazom, ktorym vsake publikacije na ukrajinskom jezyku byli zabranjene, zajedno s koristan‌jem slova «Ukrajina».[12]

Avstro-Vugrija

[praviti | praviti izvorny kod]

V vozhodnoj Galiciji, ktora poslě podělov Poljsky byla čest Avstrije i od 1867 g. byla čest Avstro-Vugrije, Ukrajinci iměli veče svobody. Kogda bolje razvite narody (Němci, Madjari, Italijani, Poljaki i Čehi) povstali protiv absolutnoj monarhiji, režim iskal podpor u menje razvityh narodov, napr. Slovakov, Hrvatov i Ukrajincev. V padu Ukrajincev to dovedlo k snesen‌ju nenaviděnoj «panščiny»[13], a takože oficialnomu uznan‌ju «rutenskogo naroda», čto poslědovateljno dovedlo k bystromu razcvětu ukrajinskogo narodnogo, političnogo i kulturnogo žitja.[14] Ačekoli v drugoj polovině 19. stolětja odnošen‌ja s poljskym naseljen‌jem, ktoro vse vrěme dominovalo v Galiciji, byli vse bolje napružene, ukrajinsky jezyk byl tu v mnogo lěpšem položen‌ju neželi v Rosijskoj imperiji. Poslědovateljno, srědišče ukrajinskogo narodnogo dvižen‌ja prěsunul se v zapad.

V dvadesetom stolětju

[praviti | praviti izvorny kod]
Razprostranjen‌je ukrajinskogo jezyka na početku 20. stolětja

Kratky period nezavisnosti

[praviti | praviti izvorny kod]

Vslěd Prvoj vsesvětskoj vojny došlo k Rosijskoj revoluciji v 1917 g. i razpadu Avstro-Vugrskoj monarhije. V 1918 g. i Ukrajinska narodna republika (UNR) i Zapadnoukrajinska narodna republika (ZUNR) proglasili nezavisnost, poslědovateljno od Rosije i Avstrije, a v 1919 g. sjedinili se v jednu nezavisnu ukrajinsku državu. Ačekoli nakonec okazalo se, že tuta država ne iměla dolgo žitje, v tutom periodu byla ustanovjena obširna sistema ukrajinskojezyčnogo obrazovan‌ja, i ukrajinska kniževnost mogla procvětati kako nikogda raněje.[15]

Sovětsky sojuz

[praviti | praviti izvorny kod]
Priklad «korenizacije»: propaganda za Črvenu armiju iz 1921 g.

Okupacija Ukrajiny Črvenoju armijeju, a potom vstupjen‌je Ukrajinskoj sovětskoj socialističnoj republiky v Sovětsky sojuz oznamenovali konec ukrajinskoj nezavisnosti, čto jednakože ne označalo konec ukrajinizacije, ktora byla započeta několiko lět raněje. V tečen‌ju 1920-yh lět politika boljševikov byla osnovana na naměru, da by ubědžali k sobě dvižen‌ja narodnyh menšinstv aktivnym prijan‌jem jih jezykov i ustanovjen‌jem na tyh jezykah sistem obrazovan‌ja. Tuta politika oprěděljaje se slovom «korenizacija» i jej glavny cělj bylo propagovan‌je komunizma pod devizom «narodno po formě, socialistično po sodržan‌ju». To ne dějalo se iz čistoj ljubve za jezyky i kultury narodnyh menšinstv, ale zatože nacionalizm byl tretovany kako začasny, podstrěkany buržuazijeju vrědny vliv: s približen‌jem idealnogo komunističnogo spoločenstva razliky medžu narodami avtomatično by prěstali odigryvati rolju, a psevdo-nezavisne republiky avtomatično by slili se v jednu komunističnu vsesvětsku imperiju.[16]

Oleksandr Šumskyj
(1890–1946)
Mykola Skrypnyk
(1872–1933)

V Ukrajinskoj sovětskoj socialističnoj republikě tuta politika dovedla k pojavjen‌ju mnogyh učebnyh materialov na ukrajinskom i široko organizovanoj sistemy ukrajinskojezyčnogo publičnogo obrazovan‌ja. To pričinilo značno ulěpšen‌je sposobnosti srěd naseljen‌ja k čitan‌ju i pisan‌ju, a takože prěseljen‌je ukrajinskogovorečih ljudij iz selskyh městnostij v grady. Važnu rolju v tutom procesu igrali dva ukrajinski boljševiki, ktori obadva v 1920-yh lětah byli ministry obrazovan‌ja: Oleksandr Šumskyj i Mykola Skrypnyk.

Demonstracija v 1989 g. protiv rusifikaciji: «Ukrajinskym dětam ukrajinsku školu!»

Politika ukrajinizacije naglo skončilo se na koncu 1932 g. i na početku 1933 g. Obrazovan‌je, medija, knigy i druge publikacije byli prinudžene prěključiti na russky, ibo tutčas ukrajinsky jezyk byl uvažany zagrožen‌jem, izrazom «ukrajinskogo buržuaznogo nacionalizma». Pod režimom Iosifa Stalina prěvažajuče večinstvo ukrajinskoj inteligencije, vključno s oddělami komunističnoj partije, ktore raněje byli odgovorne za politiku ukrajinizacije, bylo izčiščeno i usmrčeno. Teror dosegnul zenit v času Holodomora, v ktorom milionam Ukrajincev bylo odbrano žitje, i byl prodolženy podčas velikyh čistok 1930-yh lět. Jednočasno, kako čest politiky rusifikacije, miliony rabotnikov iz Rosije byli pobudženi, da by prěselili se v industrializovane česti Ukrajiny. Malo ostalo iz odnositeljnoj avtonomije, ktoru republika ješče iměla v 1920-yh lětah. Ačekoli ukrajinsky jezyk ne byl zabranjeny i dalje služil oficialnym jezykom Ukrajinskoj sovětskoj socialističnoj republiky, tuta realnost jestvovala samo na papiru, ibo russky byl jediny jezyk dopuščeny za upotrěbu v naukě i državnyh medijah.

V času Vtoroj vsesvětskoj vojny tojže sam obrazec byl priměnjeny v Vozhodnoj Galiciji, ktora najprvo byla okupovana Sovětskym sojuzom, a potom včlenjena v Ukrajinsku sovětsku socialističnu republiku: poslě kratkogo perioda ukrajinizacije, cěljenoj glavno protiv poljskomu naseljen‌ju, velika čest ukrajinskyh intelektualov byla ubityh, načela se borba s ukrajinskym jezykom, a na početku 1950-yh lět nastupila politika rusifikacije.

Poslě smrti Stalina nastupil period odnositeljnoj svobody, glavno v lětah 1963–1972, kogda Petro Šelest byl prvy sekretar Komunističnoj partije Ukrajiny. Šelest byl tipičny prědstavitelj započetogo Nikitoju Hruščovom «tajan‌ja». Jegova politika kako vodž ukrajinskoj partije byla silno napravjena na vlastne ukrajinske interesy: on govoril o «krasě ukrajinskogo jezyka», silil se za ukrajinizaciju obrazovan‌ja i kultury, a kromě togo, dozvolil isty stupenj městnoj i ekonomičnoj avtonomije.[17] Jednakože tuta politika pričinila spor s Leonidom Brežnevom i v 1972 g. Šelest byl izvoljnjeny, zatože mněn‌jem sovětskogo rukovodstva on byl prělagodny v odnošen‌ju k ukrajinskomu nacionalizmu. Za časov jegovogo naslědnika, Volodymyra Ščerbyckogo, rusifikacija i gnet ukrajinskogo jezyka i kultury narastali.

Vslěd tutoj politiky mnogi Ukrajinci načeli vozpityvati svoje děti na russkom i posylati jih v russke školy. Russky jezyk, kako služebny jezyk Sovětskogo sojuza i lingua franca v medžuetničnoj komunikacije, iměla věd veče prestiža i davala lěpše šansy na karieru. V tutom kontekstu ukrajinsky sociolog Mykola Rjabčuk piše o «malorosijskom kompleksu»: ubědžen‌je Ukrajincev, že oni ne sut ničto veče neželi větva, «vrědnymi historičnymi silami» sdrta od velikorosijskogo drěva, i že jihny jezyk i jihna kultura ledva odličajut se od rosijskyh, ačekoli – paradoksalno – v sravnjen‌ju s rosijskymi sut sovsim nižne.[18] Rusifikacija iměla i drugo poslědstvo: ukrajinsky jezyk podvrgnul se silnomu vlivu russkogo i razprostranjal se měšany ukrajinsko-russky jezyk, Suržyk.

Daže kogda politika perestrojky dovedla k večšej svobodě v Sovětskom sojuzu, v Ukrajině izměnilo se malo. Toliko v 1989 v. konservativny hardlajner Ščerbyckyj byl odstavjeny i zaměnjeny bolje uměrjenym Volodymyrom Ivaškom. V tomže samom godu byl založeny Narodny ruh Ukrajiny, a v slědujučem godu Ukrajina proglasila svoju avtonomiju i v 1991 g. svoju nezavisnost.

V nezavisnoj Ukrajině

[praviti | praviti izvorny kod]
Razprostranjen‌je ukrajinskogo (roževy) i russkogo (modry) jezykov v oblastah Ukrajiny suglasno prěpisov naseljen‌ja v 1989 i 2001 g.

28 oktobra 1989 g. Vrhovna Rada Ukrajiny prijela zakon «o jezykah v Ukrajinskoj SSR» (ukr.: Закон УРСР «Про мови в Українській РСР»). Na osnově 2. statije tutogo zakona ukrajinsky byl državny jezyk republiky:[19][20]

«Suglasno Konstituciji Ukrajinskoj SSR državny jezyk Ukrajinskoj sovětskoj socialističnoj republiky jest ukrajinsky jezyk. Ukrajinska SSR zabezpečaje vseobsežno razvitje i funkcionovan‌je ukrajinskogo jezyka vo vsih sferah spoločnogo žitja. Republikanske i lokalne državne, partijne i gradžanske organy, prědprijemstva, institucije i organizacije stvarjajut vsim gradžanam neobhodime uslovja za izučen‌je ukrajinskogo jezyka i glubinno vladan‌je njim.»[21]

Statija 10 konstitucije Ukrajiny iz 1996 g. utvrdila status ukrajinskogo jezyka kako državny jezyk Ukrajiny.[22]

Priklad ukrajinizacije: Sgodno s postanovjen‌jem Vrhovnoj rady Ukrajiny od 28.02.1989 «O državnosti i služebnosti ukrajinskogo jezyka v institucijah i organizacijah» u nas razgovarjaje se na ukrajinskom jezyku.

Od proglašen‌ja nezavisnosti v dnju 24 avgusta 1991 g. vlada Ukrajiny sdělala vse za propagovan‌je upotrěby ukrajinskogo jezyka v obrazovan‌ju, v medijah i v ekonomiji. Vse večša čest naseljen‌ja, vključno s ljudami russkoj narodnosti[23] i Ukrajincami, ktorym russky byl rodny jezyk, načela identifikovati se s ukrajinskym narodom, daže ti, ktori glavno govorili na russkom. Razuměje se, že «rodny jezyk» ne avtomatično znači največe koristajemy jezyk: prěvažajuče večinstvo ljudij s ukrajinskoju narodnostju uvažaje ukrajinsky za svoj rodny jezyk, daže ti, ktori govoret na russkom veče neželi na ukrajinskom.[24]

V avgustu 2012 g., za prezidentstva Viktora Janukovyča, byl vvedeny zakon, ktory ustanovil, že vsaky jezyk, na ktorom v oprěděljenom regionu govori veče neželi 10 % naseljen‌ja, može v njim dobyti status «regionalnogo jezyka» (statija 7).[25] To dovedlo k tomu, že v tečen‌ju několikyh sedmic russky jezyk dobyl tutoj status v několikyh oblastah i gradah na vozhodu i jugu Ukrajiny.[26] V bezposrědnjem poslědstvu tutogo zakona russky jezyk mogl byti koristany v služebnyh dokumentah i v kontaktah s avtoritetami.[26]

Poslě Revolucije dostojenstva ukrajinsky parlament 23 fevruara 2014 g. postanovil anulovati zakon o regionalnyh jezykah i nadati ukrajinskomu status jedinogo služebnogo jezyka na vsih uravnjah. Jednakože ni začasny prezident Oleksandr Turčynov, ni jegov naslědnik Petro Porošenko ne htěli podpisati to postanovjen‌je.[27] Nakonec Konstitucijny sud Ukrajiny rěšen‌jem fevruara 2018 g. postanovil, že zakon iz 2012 g. byl nekonstitucijny.[28]

V aprilju 2019 g. ukrajinsky parlament prijel novy zakon «o zabezpečen‌ju funkcionovan‌ja ukrajinskogo jezyka kako državnogo» (ukr.: Про забезпечення функціонування української мови як державної), ktory v juliju togože goda stal pravomočny.[29] Cělj zakona bylo utvrdžen‌je ukrajinskogo kako jedinogo državnogo jezyka i regulovan‌je jego upotrěby na trideseti raznyh uravnjev.[30]

Normy jezyka ustanavjajut se v slovnikah ukrajinskogo jezyk i ukrajinskogo pravopisa,[31] ktore utvrdžaje ministerstvo prosvěty i nauky Ukrajiny na osnově rekomendacij od specialistov v oblasti ukrajinskogo jezyka Nacionalnoj akademije nauk, drugyh naučnyh institucij i vysših učilišč.[32]

Ponovna rusifikacija

[praviti | praviti izvorny kod]
Demonstracija ukrajinskoj mladeži protiv jezykoubijstvu (2022)

Vslěd rosijsko-ukrajinskoj vojny i aneksije Kryma v fevruaru 2014 g. došlo do povrata silnoj rusifikacije v okupovanyh Rosijeju regionah Doneckoj i Luhanskoj oblastij i na Krymu, napravjenoj na izniščen‌je ukrajinskogo jezyka iz vsih sfer spoločnogo žitja, izbavjen‌je prava gradžanov na koristan‌je, učen‌je izučen‌je ukrajinskogo jezyka, diskriminaciju i represiju osob, ktore publično izražajut svoj ukrajinsky identitet, osoblivo črěz komunikaciju na ukrajinskom.[33] Osoblivo poslě rosijskoj invaziju v Ukrajinu 24 fevruara 2022 načela se v okupovanyh teritorijah politika sistematičnogo jezykoubijstva, tyčuča medžu drugymi prosvětu, kulturu, radio i televiziju, pečetane medija i obrat dokumentov. Akty jezykoubijstva vsegda suprovadžajut se grozbami, fizičnym nasiljem, psihologičnym naporom, mučen‌jem, ograničen‌jem svobody, odvodžen‌jem, ubijstvami i drugymi zločinami protiv Ukrajincam.[34]

V drugyh državah

[praviti | praviti izvorny kod]
Dvujezyčne znaky v Heffordu, Saskačevan, Kanada

Zajedno s moldavskym[35] i russkym, ukrajinsky jest jedin iz treh državnyh jezykov neuznanoj republiky Pridněstrovja, v ktoroj Ukrajinci prědstavjajut 22,9 % naseljen‌ja (2015).[36] Suglasno statije 12 pridněstrovskoj konstitucije, prijetoj referendumom 24 dekembra 1995 i podpisanoj prezidentom 17 januara 1996: «Status oficialnogo jezyka na ravnoj osnově nadavaje se moldavskomu, russkomu i ukrajinskomu jezykam.»[37] Jednakože suglasno medžunarodnomu pravu Pridněstrovje jest avtonomna teritorialna jedinica republiky Moldavija, v ktoroj oficialne (regionalne) jezyky sut moldavsky (pisany latiniceju), ukrajinsky i russky.[38] Bez obzira na oficialny status v Pridněstrovju, pozicija ukrajinskogo jezyka v njim jest slaba i Ukrajinci podvrgajut se rusifikaciji.[39]

V Evropě, vně Ukrajiny i Pridněstrovja, status ukrajinskogo jezyka reguluje Evropejska harta regionalnyh jezykov, suglasno ktoroj ukrajinsky imaje status menšinstvenogo jezyka v Armeniji, Bosniji i Hercegovině, Hrvatiji, Poljskě, Rumuniji, Slovakiji i Srbiji.[40] Kromě togo, suglasno 26. statiji Statuta Avtonomnoj provincije Vojvodiny, jedin iz šesti služebnyh jezykov jest rusinsky[41] (uvažajemy někojimi oddělnym jezykom,[42] a drugymi ukrajinskym dialektom.[43]

Vně Evropy ukrajinsky imaje status služebnogo jezyka pored portugalskogo v jednoj občině v Braziliji, Prudentopolis.[44]

Razprostranjen‌je v Ukrajině

[praviti | praviti izvorny kod]

V vsakodnevnom žitju Ukrajinsky prěvažaje glavno v zapadnyh oblastah Ukrajiny. Vslěd rusifikacije položen‌je ukrajinskogo jezyka jest slabějši v vozhodnyh i južnyh oblastah, kde prěvagu imaje russky jezyk, prěd vsim na Krymu, kde daže za večinstvo Ukrajincev russky jest rodny jezyk. V centralnoj Ukrajině i v glavnom gradu Kyjev ukrajinsky i russky sut govorjene pored sebe, ačekoli v tečen‌ju poslědnjih desetilětij pozicija ukrajinskogo jezyka stala silnějša. Tute razliky medžu regionami sut dobro vidime na slědujučih mapkah:

V internetu

[praviti | praviti izvorny kod]

Srěd poiskov na ukrajinskom jezyku iskalnikom Yandex v jesenji 2010 g. najvysši uděl v tutoj sistemě iměla Ternopiljska oblast (33 %), a najmenši Krym (3,7 %). Tu trěba primětiti, že poisky, v ktoryh ukrajinsky tekst byl identičny russkomu, byli tretovane kako poisky na russkom.[45]

Suglasno stranici w3techs.com ukrajinsky jezyk v dnju 5 aprilja 2021 zajmal 16. město na světu v oblasti prěvladžen‌ja/upotrěby na internetu[46] i demonstroval bystry rast popularnosti.[47][48]

Poslě Rosijskogo napada v Ukrajinu v 2022 g. koristan‌je ukrajinskogo jezyka v socialnyh medijah značno narastlo.[49] V maju 2025 g. vebsajt platformy «Manifest» podaval veče neželi 13,4 tys. ukrajinskojezyčnyh YouTube-kanalov.[50]

Narěčja

[praviti | praviti izvorny kod]
Karta ukrajinskyh narěčij:
■ Sěverne narěčja
■ Jugovozhodne narěčja
■ Jugozapadne narěčja

Ukrajinsky sostoji približno iz treh grup narěčij:[7]

Čest povyših narěčij (konkretno: zakarpatske, lemkovske, bojkovske i huculske narěčja) vně Ukrajiny često jest uvažana oddělnym jezykom, rusinskym, k ktoromu (kromě karpatorusinskyh narěčij) takože naleži panonsko-rusinsky jezyk, govorjeny v byvšej Jugoslaviji, glavno v Vojvodině.

Koristan‌je suržyka (2003 g.)

Suržyk

[praviti | praviti izvorny kod]

V istom smyslu k ukrajinskym narěčjam takože možno jest začisliti Suržyk, nestandardizovana i silno rusifikovana forma ukrajinskogo jezyka. V tutom měšanom jezyku, govorjenom glavno v sěvernyh i srědnjih čestah Ukrajiny, kombinuje se prěvažno russky slovosbor s prěvažno ukrajinskoju gramatikoju.[51]

Leksika

[praviti | praviti izvorny kod]
Fragment iz prvogo slovnika Lavrentija Zizanija (1596). Po lěvoj straně crkovnoslovjansky, po pravoj «prosta mova».

Kako slovjansky jezyk, ukrajinsky imaje mnogočislne svojstva, ktore približajut ili oddaljajut go od susědnyh slovjanskyh jezykov: bělorusskogo, russkogo, poljskogo, slovačskogo i bulgarskogo. Čto se tyče leksiky, najblizši ukrajinskomu jest bělorussky (84 % sovpadajučej leksiky). A potom: poljsky (70 % občej leksiky), slovačsky (68 % občej leksiky) i russky (62 % občej leksiky).[52] Za sravnjen‌je, slovosbor anglijskogo jezyka odličaje se od niderlandskogo na 37 %, a švedsky od norvežskogo na 16 %.

Suglasno spisku Swadesh’a za slovjanske jezyky ukrajinsky jest najblizši bělorusskomu (190 sovpadenij iz 207), a potom russkomu (172 iz 207) i poljskomu (169 iz 207).[53]

​​Osnovny slovosbor ukrajinskogo jezyka sostavjaje se iz četyreh plastov:

    • Občeindoevropejske slova (батько «otec», матір «mati», сестра «sestra», дім «dom», вовк «volk», бути «byti», жити «žiti», їсти «jesti» i t.d.;
    • Praslovjanske slova (коса «kosa», сніп «snop», жито «žito», віл «vol», корова «krava», ловити «loviti» i t.d.;
    • Vlastne slova, ktore javet se samo v ukrajinskom (кисень «kyslorod», водень «vodorod», мрія «mečta», зволікати «medliti», зайвий «izbytočny», байдужий «ravnodušny», примха «kapriz» i t.d.;
    • Slova pozajete iz drugyh slovjanskyh jezykov (iz bělorusskogo: розкішний «razkošny», обридати «kaziti se», ззаду «iz zada»); iz poljskogo: перешкода «prěškoda», обіцяти «oběčati», цікавий «interesny», міць «sila, moč», принаймні «prinajmenje», лялька «kukla»); iz češskogo: брама «vrata», огида «omržen‌je», ярка «jarka»; iz bulgarskogo: храм «hram», глава «glava», владика «vladyka», сотворити «stvoriti» i t.d.

Rešta leksiky sut pozdnějše pozajetja, srěd ktoryh večinstvo jest iz mrtvyh, klasičnyh jezykov: starogrečskogo (napr. огірок «ogurok», троянда «roza»), latinskogo (napr. мета «cělj», капуста «kapusta») i starocrkovnoslovjanskogo (napr. приязнь «prijateljstvo», злочин «zločin»)[54] Za sovětskyh časov v leksiku takože vošli mnoge rusicizmy (napr. копійка «kopějka», вертоліт «helikopter»). Kromě togo, sut takože slova pozajete iz němečskogo (napr. фарба «barvivo», дах «strěha»), turkijskyh jezykov (napr. кавун «vodna dynja», тютюн «tabak»), semitskyh jezykov (napr. марципан «marcipan», абрикос «marulja») i dr.[55] Od nedavnyh časov ukrajinsky slovosbor takože napolnjaje se slovami pozajetymi iz anglijskogo. Jednakože razvitje jezyka odbyvaje se glavno na osnově vnutrijezyčnyh izvorov: nove slova tvoret se iz jestvujučih.[56].

Azbuka

[praviti | praviti izvorny kod]

Ukrajinsky jezyk piše se Kiriličskoju azbukoju ili točněje: prisposobjenoju versijeju gradžanky. Takože samo kako russky jezyk, ukrajinska azbuka sostoji iz 33 bukv, ale te dvě azbuky ne sut identične. V ukrajinskoj kirilici sut četyri bukvy odsutne v russkoj (ґ, і, ї, є), a četyri russke bukvy (ы, э, ё, ъ) sut odsutne v ukrajinskoj. Kromě togo, bukvy и i г izgovarjaje i transliteruje se inako.

Ukrajinska azbuka
А а Б б В в Г г Ґ ґ Д д Е е Є є Ж ж З з И и
І іЇ їЙ йК кЛ лМ мН нО оП пР рС с
Т тУ уФ фХ хЦ цЧ чШ шЩ щЬ ьЮ юЯ я

Sučasna ukrajinska azbuka jest poslědstvo različnyh reform vvedenyh od 19. stolětja, kako v Rosijskoj imperiji tako i v Galiciji, a pozdněje v Sovětskom sojuzu. V 1927 g. tutoj objedinjeny variant, nazyvajemy Skrypnykivkoju po onogdašnjem ministru Skrypnyku, byl oficialno utvrdženy medžunarodnoju konferencijeju v Harkovu v časah, kogdy ukrajinizacija v Sovětskom sojuzu ješče byla v polnom teku. Zatože tuta politika byla odčinjena v 1930-yh lětah, došlo k razlikam medžu ukrajinskym pravopisom v Sovětskom sojuzu i pravopisom upotrěbjajemym emigrantami (glavno v Kanadě i SŠA). Bukva ґ, napriklad, byla zabranjena v Sovětskom sojuzu od 1933 do 1990 g.

Kromě kirilice v prošedšesti takože byli podimane razne proby koristan‌ja latinice. Tute varianty na ukrajinskom nazyvajut se латинка (latynka) i sut sravnime bělorusskoj latinici (łacinka). Nezavisno od tutoj ukrajinskoj latinice takože jestvujut različne shemy za transliteraciju i transkripciju na jezyky, ktore posluživajut se latiniceju. Uvidite: latinizacija ukrajinskogo jezyka.

Fonetika

[praviti | praviti izvorny kod]
Diagram glavnyh projavjenij ukrajinskyh samoglasok i jihnyh alofonov. Velike točky prědstavjajut osnovny izgovor (pod udarjen‌jem i ne prěd mekkymi suglaskami). Črvene linije povezajut osnovny izgovor s neslogotvorčim alofonom, sinje linije s neakcentovanym alofonom, a zelene povezajut izgovor poslě mekkoj suglasky s izgovorom ne poslě mekkoj suglasky.

Ukrajinsky jezyk imaje 48 fonem, največšu kolikost srěd slovjanskyh jezykov:[57]

  • 6 samoglasok: а [ɑ], е [ɛ], і [i], у [u], о [ɔ], и [ɪ];
  • 32 suglasky: м [m], н [n], нь [nʲ], б [b], д [d], дз [d͡z], дзь [d͡zʲ], дж [d͡ʒ], дь [dʲ], ґ [ɡ], п [p], т [t], ц [t͡s], ць [t͡sʲ], ч [t͡ʃ], ть [tʲ], к [k], в [w], й [j][58], г [ɦ], з [z], зь [zʲ], ж [ʒ], ф [f], с [s], сь [sʲ], ш [ʃ], х [x], л [l], ль [lʲ], рь [rʲ], р [r];
  • 10 dvojnyh suglasok: mekke нн [ɲː], дд [ɟː], тт [cː], лл [ʎː], цц [t͡sʲː], зз [zʲː], сс [sʲː], чч [t͡ʃʲː], жж [ʒʲː], шш [ʃʲː].
  • Kromě togo, ukrajinsky jezyk imaje četyri jotovane samoglasky, ktore jednakože ne sut samostojne zvuky: є [je], ї [ji], ю [ju], я [ja].

Samoglasky

[praviti | praviti izvorny kod]

Ukrajinske samoglasky sut popolno formovane. Izgovarjajut se točno i izrazno v akcentovanoj, tako i v neakcentovanoj poziciji, ale v neakcentovanyh pozicijah izgovarjajut se dvakratno kratše i izrazněje, čto jest najbolje primětno u samoglasok s mnogo podobnymi parametrami artikulacije. V ukrajinskom nemaje redukcije kratkyh samoglasok.

Slučen‌je й s samoglaskoju prědavaje se jednoju bukvoju (я, є, ї, ю), s izključen‌jem prědrastok най-, якнай- i щонай-, napriklad v slovu найекологічніший «najekologičnějši». V ukrajinskom nemaje ekvivalenta russkoj/bělorusskoj bukvy ё, ktora zaměsto togo jest prědstavjena bukvami йо ili ьо (v někojih narěčjah bukvami йи ili ьи).

Suglasky

[praviti | praviti izvorny kod]

Večinstvo suglasok imaje tri versije: tvrdu, mekku (palatalizovanu) i dolgu, napriklad: л, ль, лл, ili н, нь, нн. Koja iz tyh versij priměnjaje se, obyčno zavisi od slědujučej samoglasky. V někojih padah priměnjaje se specialny znak mekkosti ь ili tvrdosti ’ (apostrof). Za označen‌je dolgosti suglasky pišut se dvakratno podred.

Palatalizovane dvojne suglasky (ннь, ддь i t.d.) proizhodet od praslovjanskoj končiny -ьje:

[nʲ]знання «znan‌je»[znɑˈɲːɑ]
[dʲ]суддя «sudja»[suˈɟːɑ]
[tʲ]життя «žitje»[ʒɪ̞ˈcːɑ]
[lʲ]зілля «zelje, eliksir»[ˈzʲiʎːɑ]
[t͡sʲ]міццю «močju, siloju»[ˈmʲit͡sʲːu]
[zʲ]мотуззя «vrvky»[moˈtuzʲːɑ]
[sʲ]колосся «klasy»[kɔˈlɔsʲːɑ]
[t͡ʃ]обличчя «obličje»[ɔˈblɪt͡ʃʲːɑ]
[ʒ]збіжжя «zrna»[ˈzbʲiʒʲːɑ]
[ʃ]затишшя «zatišje»[zɑˈtɪʃʲːɑ]

V někojih sěverovozhodnyh narěčjah [rʲ] takym samym sposobom asimiluje slědujuči [j], tvoreči mekky dolgy [rʲː], napriklad пірря [ˈpirʲːɐ] «pery, perje» (v kniževnom ukrajinskom пір’я [ˈpirjɐ]).

Afrikaty [d͡z] i [d͡ʒ] ne imajut specialne bukvy, ale sut označene dvoma bukvami: дз i дж.

Gramatika

[praviti | praviti izvorny kod]

V ukrajinskom jezyku tradicijno različajut se deset čestij molvy:[59][60]

  • samostojne: imennik, glagol, pridavnik, čislovnik, zaimennik, prislovnik;
  • služebne (ne imajut samostojno značen‌je v tekstu): sveznik, prědložnik, čestica;
  • medžumetje.

Ukrajinsky imaje tipično slovjansku, silno fleksijnu gramatiku. Imennik, pridavnik, čislovnik, zaimennik i glagol sklanjajut se, ostale česti molvy sut neizměnne. V ukrajinskom različajut se sedm padežev (imeniteljnik, roditeljnik, dateljnik, viniteljnik, tvoriteljnik, městnik, zvateljnik)[61], dva gramatične čisla (jedninu i množinu; poněkogda javi s takože dvojina, po naslědstvu starocrkovnoslovjanskogo jezyka, napriklad v tvoriteljniku: очима, плечима pored form очами, плечами «očami, hrebetom»)[62] i tri gramatične rody (mužsky, žensky i srědnji).[63]

Imennik

[praviti | praviti izvorny kod]

V jednině imennik sklanjaje se slědujučim sposobom:

Sklonjen‌je imennikov
Padež (ukr.)Priklad (ukr.)Padež (medžusl.)Prěvod
називний хто / що?брат, рікаimeniteljnik kto/čto?brat, rěka
родовий кого / чого?брата, рікиroditeljnik kogo/čego?brata, rěky
давальний кому / чому?братові/-у, рікіdateljnik komu/čemu?bratu, rěkě
знахідний кого / що?брата, рікуviniteljnik kogo/čto?brata, rěku
орудний ким / чим?братом, рікою/-йtvoriteljnik kym/čim?bratom, rěkoju
місцевий по/на кому / чому?по браті/-ові, у рікіměstnik po/na kom/čem?po bratu, na rěkě
кличний хто / що?брате, рікоzvateljnik kto/čto?brate, rěko

Zaimennik

[praviti | praviti izvorny kod]

Osobne zaimenniky (vključno s refleksivnym) sklanjajut se, kako v slědujučej tabelě:

Sklonjen‌je osobnyh zaimennikov
PadežJedninaMnožinaRefleksivny
Imeniteljnikя «ja»ти «ty»він «on», воно «ono»вона «ona»ми «my»ви «vy»вони «oni, one»
–
Roditeljnikменeтебeйого/ньогоїї/неїнасвасїх/нихсебе
Dateljnikменiтебiйомуїйнамвамїмсобі
Viniteljnikменeтебeйого/ньогоїї/неїнасвасїх/нихсебе
Tvoriteljnikмноютобоюнимнеюнамиваминимисебою
Městnikменiтебiньому/німнійнасваснихсобі

Primětky:

  1. Pozicija udarjen‌ja v formah мене, тебе i себе zavisi od togo, prědhodi li jim prědložnik, napr. менé (viniteljnik), про мéне «o mně».
  2. Alternativne formy začinajuče se od н koristajut se poslě prědložnikov, napr. її «jej», про неї «o njej».
  3. Kako v medžuslovjanskom, zaimennik ви koristaje se ne samo v množině, ale takože kako učtiva forma v jednině.

Pridavnik

[praviti | praviti izvorny kod]

Pridavniky odgovarjajut na pytan‌je: kaky. Kako v drugyh slovjanskyh jezykah, one odgovoret imenniku po rodu, čislu i padežu. One sklanjajut se tako:

Sklonjen‌je pridavnikov
PadežJedninaMnožina
mužsky rodsrědnji rodžensky rod
Imeniteljnikбілий «běly»білебілабілi
Roditeljnik
білого
білоїбілих
Dateljnik
білому
білiйбілим
Viniteljnikбілий/білогобілебілубілі/білих
Tvoriteljnik
білим
білоюбілими
Městnik
білому/білiм
білiйбілих

Neznačna kolikost pridavnikov mužskogo roda, pored obče koristajemoju polnoj formy, imaje kratku (neizměnjenu) formu: ясен «jasny», дрібен «drobny», зелен «zeleny», повен «polny», славен «slavny», красен «krasny», винен «vinny», потрібен «potrěbny», певен «isty», годен «dostojny» i t.d.

Iz drugoj strany, polne formy pridavnikov ženskogo i srědnjego roda mogut iměti nestisknutu formu, ktora ne jest tipična ukrajinskomu jezyku i strěčaje se glavno v narodnoj umětnosti i poeziji, v imeniteljnom i viniteljnom padežah jedniny i množiny:[64]: гарная «krasiva», гарнеє «krasivo», гарнії «krasive»; синяя «sinja», синєє «sinje», синії «sinji»; zaměsto tradicijnyh form гарна, гарне, гарні; синя, синє, сині.

Čislovnik

[praviti | praviti izvorny kod]

Osnovne čislovniky 1–10 sut: один/одна/одне «jedin/jedna/jedno», два/дві «dva/dvě», три «tri», чотири «četyri», п’ять «pet», шість «šest», сім «sedm», вісім «osm», дев’ять «devet», десять «deset».

Glagol

[praviti | praviti izvorny kod]

Ukrajinsky, kako kako vse druge slovjanske jezyky, različaje medžu glagolami sovršenogo i nesovršenogo vida. Časovan‌je glagolov odbyvaje se po času, osobě, čisla, aktivnosti/pasivnosti i naklonjen‌ju. K glagolam takože tradicijno odnoset se odglagolne imenniky i pridavniky, a takože pričestja.[65]

Glagoly imajut četyri časy:

  • suči čas (читає «čitaje»)
  • prošly čas (читав «čital»)
  • buduči čas, ktory imaje tri formy:
    • prostu (прочитає «pročitaje»)
    • sintetičnu (читатиме «bude čitati») — osoblivost ukrajinskogo jezyka
    • sostavjenu (буде читати «bude čitati»)
  • pluskvamperfekt (був читав «běše čital»)

V prošlom času glagol ne časuje se po osobě, ale imaje harakteristiku roda i čisla.[66]

Priklady tekstov

[praviti | praviti izvorny kod]
Vira govori na ukrajinskom (zapis iz 2019 g.)

«Ljubju»

[praviti | praviti izvorny kod]
Люблю (Volodymyr Sosjura, 1898–1965)[67] Prěvod: Ljubju (Jan van Steenbergen)[68]

Я люблю тебе, друже, за те,
що в очах твоїх море синіє,
що в очах твоїх сонце цвіте,
мою душу голубить і гріє.

За волосся твоє золоте,
за чоло молоде і відкрите,
Я люблю тебе, друже, за те,
що не можу тебе не любити...

Ja ljubju te, druže, zatože
v tvojih očah vse morje siněje,
i solnce v njih cvěte takože,
moju dušu laskaje i grěje.

Za vlasy te zlate kak sbože,
za usměh tvoj teply, odkryty,
Ja ljubju te, druže, zatože
ne mogu tebe ne ljubiti...

Universalna deklaracija prav člověka, statija 1

[praviti | praviti izvorny kod]
Ukrajinsky Prěvod
Загальна декларація прав людини, стаття 1.[69][70] Universalna deklaracija prav člověka, statija 1.[71]
Всі люди народжуються вільними і рівними у своїй гідності та правах. Вони наділені розумом і совістю і повинні діяти у відношенні один до одного в дусі братерства. Vsi ljudi rodet se svobodni i ravni v dostojnosti i pravah. Oni sut obdarjeni razumom i svěstju i imajut postupati jedin k drugomu v duhu bratstva.

Koristne izrazy

[praviti | praviti izvorny kod]
Ukrajinsky Zvuk Prěvod
Привіт Privět, ahoj, zdravo
Добрий день Dobry denj
Дoбpого ранку Dobro utro
Добрий вечір Dobry večer
До побачення Do viděn‌ja
Бувай Byvaj, sbogom
На добраніч Dobra noč
Будь ласка Prošu
Дякую Hvala, blagodarju, dekuju
Вибач Izvini

Uvidite takože

[praviti | praviti izvorny kod]

Iztočniky

[praviti | praviti izvorny kod]
  1. 1 2 "Ukrainian". Ethnologue. Languages of the World (na anglijskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 31 mareca 2019. Data dostupa: 4 maja 2025.
  2. ↑ "Ukrainian [ukr]". SIL.org. Data dostupa: 5 maja 2025.
  3. 1 2 Bunčić, Daniel (2006). Die ruthenische Schriftsprache bei Ivan Uževyč unter besonderer Berücksichtigung seines Gesprächsbuchs Rozmova/Besěda: Mit Wörterverzeichnis und Indizes zu seinem ruthenischen und kirchenslavischen Gesamtwerk (na němečskom). München: Verlag Otto Sagner. str. 39..
  4. ↑ Hrytsak, Yaroslav (2005). "On Sails and Gales, and Ships Driving in Various Directions: Post-Soviet Ukraine as a Test Case for the Meso-Area Concept". V Matsuzato, Kimitaka (red.). Emerging meso-areas in the former socialist countries: histories revived or improvised? (PDF) (na anglijskom). Slavic Research Center, Hokkaido University. str. 57.
  5. ↑ Chirovsky, Nicholas (1973). On the Historical Beginnings of Eastern Slavic Europe: Readings (na anglijskom). New York: Shevchenko Scientific Society. str. 184.
  6. ↑ "Граматика Івана Ужевича". Енциклопедія Історії України (na ukrajinskom). Data dostupa: 20 mareca 2023.
  7. 1 2 "Ukraiński język". Encyklopedia PWN (na poljskom). Data dostupa: 20 mareca 2023.
  8. ↑ Hong, Sogu (1998). Mykola Kostomarov and Ukrainian Folklore (na anglijskom). Edmonton: University of Alberta.
  9. ↑ Steele, Jonathan (1994). Eternal Russia : Yeltsin, Gorbachev, and the mirage of democracy (na anglijskom). Cambridge: Harvard University Press. str. 217.
  10. ↑ Александровский, И. С. (2009). "«Язык» или «наречие?» Полемика вокруг украинского языка в XIX в." (PDF). Вестник МГОУ (na russkom) (№ 1): 51. Bylo arhivovano iz iztočnika (PDF) 21 aprilja 2013. Data dostupa: 2 maja 2025.
  11. ↑ "Валуевский циркуляр". Vikiizvornik (na russkom). Data dostupa: 19 mareca 2023.
  12. ↑ "Эмский указ". Vikiizvornik (na russkom). Data dostupa: 19 mareca 2023.
  13. ↑ Panščina: prinudžen‌je seljanov, da by rabotali několiko dnjev v sedmici bezplatno na poljah vlastnika zemje.
  14. ↑ Van Steenbergen, Jan (2007). "De Oekraïners in Polen als factor in de Pools-Oekraïense betrekkingen" (PDF) (na niderlandskom). Universiteit van Amsterdam: doctoraalscriptie Oost-Europese Studies. str. 26.
  15. ↑ Bilaniuk, Laada (2006). Contested Tongues: Language Politics and Cultural Correction in Ukraine (na anglijskom). Cornell Univ. Press. str. 78.
  16. ↑ Van Steenbergen, Jan (2007). "De Oekraïners in Polen als factor in de Pools-Oekraïense betrekkingen" (PDF) (na niderlandskom). Universiteit van Amsterdam: doctoraalscriptie Oost-Europese Studies. str. 52.
  17. ↑ Кралюк, Петро (8 junija 2020). "Українізація від Петра Шелеста. Він намагався утверджувати українську ідентичність". Radio Svoboda (na ukrajinskom). Data dostupa: 15 mareca 2023.
  18. ↑ Rjabčuk, Mykola (1995). "Od 'Małorosji' do 'Indoeuropy': stereotyp 'narodu' w ukraińskiej społecznej świadomości i myśli społecznej". V Wałas, Teresa (red.). Narody i stereotypy (na poljskom). Krakov. str. 113–119.
  19. ↑ "Law of the Ukrainian Socialist Soviet Republic. On Languages in Ukrainian Socialist Soviet Republic". Minelres (Minority Electronic Resources) (na anglijskom). Data dostupa: 3 maja 2025.
  20. ↑ "Про мови в Українській РСР". Верховна Рада України (na ukrajinskom). 10 avgusta 2012. Data dostupa: 3 maja 2025.
  21. ↑ ukr.: «Відповідно до Конституції Української РСР державною мовою Української Радянської Соціалістичної Республіки є українська мова. Українська РСР забезпечує всебічний розвиток і функціонування української мови в усіх сферах суспільного життя. Республіканські і місцеві державні, партійні, громадські органи, підприємства, установи і організації створюють всім громадянам необхідні умови для вивчення української мови та поглибленого оволодіння нею.»
  22. ↑ "Конституція України" (na ukrajinskom). 1 januara 2020. Data dostupa: 3 maja 2025.
  23. 1 2 V Sovětskom sojuzu oprěděljen‌je narodnost ne odnosi se k gradžanstvu, ale k nacionalnosti v etničnom smyslu.
  24. ↑ "About number and composition population of KYIV REGION by data All-Ukrainian census of the population 2001" (na anglijskom). Державний комітет статистики України. Data dostupa: 20 mareca 2023.
  25. ↑ "Закон України про засади державної мовної політики". Верховна Рада України (na ukrajinskom). 1 januara 2025. Data dostupa: 3 maja 2025.
  26. 1 2 "Russian spreads like wildfires in dry Ukrainian forest". Kyiv Post (na anglijskom). 23 avgusta 2015. Data dostupa: 20 mareca 2023.
  27. ↑ "Ukraine Turns to Its Oligarchs for Political Help". The New York Times (na anglijskom). 2 mareca 2014.
  28. ↑ "Закон про мовну політику Ківалова-Колесніченка визнано неконституційним". Українські новини (na ukrajinskom). 28 februara 2018. Data dostupa: 20 mareca 2023.
  29. ↑ "Про забезпечення функціонування української мови як державної". Верховна Рада України (na ukrajinskom). Data dostupa: 20 mareca 2023.
  30. ↑ Pidkuimukha, Liudmyla (20 oktobra 2020). "Law of Ukraine "On ensuring the functioning of Ukrainian as the state language": The status of Ukrainian and minority languages". Forum for Ukrainian Studies (na anglijskom). Data dostupa: 20 mareca 2023.
  31. ↑ "Закон України «Про засади державної мовної політики» від 03.07.2012 № 5029-VI". Голос України (na ukrajinskom) (№ 146). 10 avgusta 2012. Bylo arhivovano iz iztočnika 26 februara 2017. Data dostupa: 4 maja 2025.: statija 6 č. 4
  32. ↑ "Порядок затвердження словників української мови і довідників з українського правопису як загальнообов'язкових довідкових посібників при використанні української мови та офіційного видання таких довідників, затверджений постановою Кабінету Міністрів України від 22 квітня 2013 р. № 298". Урядовий Кур’єр (na ukrajinskom) (№ 81). 30 aprilja 2013. Bylo arhivovano iz iztočnika 9 avgusta 2018.
  33. ↑ "Огляд щодо обмеження функціонування української мови на тимчасово окупованих територіях України". Уповноважений із захисту державної мови (na ukrajinskom). 19 februara 2021. Data dostupa: 5 maja 2025.
  34. ↑ "Стоп лінгвоцид". Уповноважений із захисту державної мови (na ukrajinskom). Data dostupa: 5 maja 2025.
  35. ↑ Moldavsky jezyk: rumunsky pisany kiriliceju.
  36. ↑ "Перепись населения ПМР" (na russkom). 9 mareca 2017. Bylo arhivovano iz iztočnika 31 maja 2018. Data dostupa: 5 maja 2025.
  37. ↑ "Конституция Приднестровской Молдавской Республики". Ministerstvo vněšnjih děl Pridněstrovskoj moldavskoj republiky (na russkom). Data dostupa: 5 maja 2025.
  38. ↑ "Закон Nr. 173 от 22.07.2005 об основных положениях особого правового статуса населенных пунктов левобережья Днестра (Приднестровья)" (na russkom). Bylo arhivovano iz iztočnika 31 mareca 2022. Data dostupa: 5 maja 2025.
  39. ↑ "Український інтерес в Придністров'ї". Тиждень.ua (na ukrajinskom). 8 novembra 2011. Bylo arhivovano iz iztočnika 14 mareca 2016. Data dostupa: 5 maja 2025.
  40. ↑ "Reservations and Declarations for Treaty No.148 - European Charter for Regional or Minority Languages (Status as of 07/10/2020)". Council of Europe (na anglijskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 7 oktobra 2020. Data dostupa: 5 maja 2025.
  41. ↑ "Статут Аутономне Покрајине Војводине" (na srbskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 28 septembra 2013. Data dostupa: 5 maja 2025.
  42. ↑ Shevelov, George Y. (2002) [1993]. "Ukrainian". V Comrie, Bernard; Corbett, Greville G. (red.). The Slavonic Languages (na anglijskom). London: Routledge. str. 996. ISBN 0-415-28078-8.
  43. ↑ "Русинська мова" (na ukrajinskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 17 junija 2008. Data dostupa: 5 maja 2025.
  44. ↑ "Língua Ucraniana é oficialmente a Língua Co-oficial do município de Prudentópolis" [Ukrajinsky oficialno jest suslužebny jezyk občiny Prudentopolisa]. Nossa Gente (na portugalskom). 6 oktobra 2021. Bylo arhivovano iz iztočnika 25 februara 2022. Data dostupa: 5 maja 2025.
  45. ↑ "Українська інтернет-статистика". Bylo arhivovano iz iztočnika 22 maja 2011.
  46. ↑ "Usage Statistics and Market Share of Content Languages for Websites, April 2021". w3techs.com (na anglijskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 17 avgusta 2019. Data dostupa: 5 aprilja 2021.
  47. ↑ "Historical yearly trends in the usage statistics of content languages for websites, April 2021". w3techs.com (na anglijskom). Data dostupa: 5 aprilja 2021.
  48. ↑ "Usage Statistics and Market Share of Ukrainian for Websites, April 2021". w3techs.com (na anglijskom). Data dostupa: 5 aprilja 2021.
  49. ↑ ""Радикальний прогрес". У соцмережах української стало набагато більше, – дослідження" (na ukrajinskom). 31 oktobra 2023. Data dostupa: 4 maja 2025.
  50. ↑ "Маніфест — рейтинг ютуб-каналів українською" (na ukrajinskom). Data dostupa: 4 maja 2025.
  51. ↑ Bilaniuk, Laada (2004). "A typology of surzhyk: Mixed Ukrainian-Russian language". International Journal of Bilingualism (na anglijskom) (8 (4)): 409–425. Data dostupa: 21 mareca 2023.
  52. ↑ "Мови Європи: відстані між мовами за словниковим складом" (na ukrajinskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 21 mareca 2015.
  53. ↑ "Slavic Swadesh lists". en.wiktionary.org.
  54. ↑ "Старослов'янізми" (na ukrajinskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 6 mareca 2016. Data dostupa: 5 maja 2025.
  55. ↑ "Запозичення до української мови" (na ukrajinskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 22 maja 2011. Data dostupa: 5 maja 2025.
  56. ↑ "Українська мова". Ministerstvo vněšnjih děl Ukrajiny (na ukrajinskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 25 junija 2006. Data dostupa: 5 maja 2025.
  57. ↑ Коструба, П.П. (1969). "Фонологічна система української літературної мови. Чергування фонем і його функції". V Жовтобрюх, М.А. (red.). Сучасна українська літературна мова. Вступ. Фонетика (na ukrajinskom). Kyjev.
  58. ↑ Suglasno drugym klasifikacijam й [j] jest polusamoglaska.
  59. ↑ Жовтобрюх, М.А.; Кулик, Б.М. (1965). Курс сучасної української літературної мови (na ukrajinskom). Kyjev.
  60. ↑ Вихованець, І.Р. (1988). Частини мови в семантико-граматичному аспекті (na ukrajinskom). Kyjev.
  61. ↑ Вихованець, І.Р. (1987). Система відмінків української мови (na ukrajinskom). Kyjev.
  62. ↑ Жовтобрюх, М.А. (2000). "Двоїна". Українська мова: Енциклопедія (na ukrajinskom). Kyjev: Українська енциклопедія. ISBN 966-7492-07-9.
  63. ↑ Самійленко, С.П. (1966). "Категорія роду". Українська мова і література в школі (na ukrajinskom) (1965 № 10, 1966 № 5).
  64. ↑ Пронь, К.Л. (1972). "Нестягнені форми прикметників в українській мові". Українська мова і література в школі (na ukrajinskom) (№ 7).
  65. ↑ Гнатюк, Г.М. (1982). Дієприкметник у сучасній українській літературній мові (na ukrajinskom). Kyjev.
  66. ↑ Русанівський, В.М. (2003). "Дієслово". V Безпояско, О.К.; Городенська, К.Г.; Русанівський, В.М. (red.). Граматика української мови: Морфологія (na ukrajinskom). Kyjev: Либідь.
  67. ↑ "Люблю". УкрЛіб (na ukrajinskom). Data dostupa: 4 maja 2025.
  68. ↑ "Ljubju". Vikisbornik. Data dostupa: 4 maja 2025.
  69. ↑ "Universal Declaration of Human Rights - Ukrainian (Ukrayins'ka)]". ohchr.org.
  70. ↑ "Iryna Tarnavska iz Ukrajiny čitaje Universalnu deklaraciju prav člověka na ukrajinskom". YouTube. 6 avgusta 2018.
  71. ↑ "Iz Universalnoj Deklaracije Prav Člověka, členok 1". Interslavic language (na medžuslovjanskom). 24 mareca 2020.

Literatura

[praviti | praviti izvorny kod]

Vněšnje linky

[praviti | praviti izvorny kod]


Izvor: «https://isv.wikipedia.org/w/index.php?title=Ukrajinsky_jezyk&oldid=44621»