Prějdti k sodržanju

Umětnost

Praviti linky
Izvor: Vikipedija
Vizualne tvory: (v směrě časovnikovoj strělky od gornjogo lěvogo) avtoportret iz 1887 goda od Винсента ван Гоха (Vincent'a van Gogh'a)Vincent'a van Gogh'a (Vinsenta van Goha); figura ženskogo prědka od umětnika naroda Čokve; detalj iz Roždenje Venery od Сандро Боттичелли (Sandro Botticelli)Sandro Botticelli (Sandro Botičelli); i okinavsky lev Šisa.

Umětnost jest raznoliky red kulturnoj aktivnosti skoncentrovanoj okolo tvorov, izkoristajučih kreativne ili imaginativne talenty, od ktoryh se očekyvaje, že oni vyzovut vrědno prěživanje,[1] obyčajno črěz izraženje emocionalnoj moči, konceptualnyh idej, tehničnogo uměnja ili krasoty.[2][3][4]

Ne jestvuje generalno dogovorjena definicija togo, čto tvori umětnost,[5][6][7] i jej interpretacija mnogo varirovala v tečenju historije i medžu kulturami. V zapadnoj tradiciji, tri klasične grany vizualnoj umětnosti sut živopis, skulptura i arhitektura.[8] Teatr, tanec i ine izpolnjajuče umětnosti, a takože literatura, muzika, film i ine medija take kako interaktivne medija, sut vključene v širšu definiciju "umětnostij".[2][9] Do 17-go stolětja, umětnost odnosila se do vsekakogo uměnja ili majstrovstva i ne byla različana od remesl ili nauk. V modernom koristanju poslě 17-go stolětja, kde estetične obmysljenja sut najvažnějše, krasne umětnosti sut odděljene i različane od dobytyh uměnij voobče, takyh kako dekorativne ili prikladne umětnosti.

Priroda umětnosti i svezane pojetja, take kako kreativnost i interpretacija, sut izučavane v graně filozofije znanoj kako estetika.[10] Rezultujuče umětničske tvory sut izučavane v profesionalnyh oblastjah umětničskoj kritiky i historije umětnosti.

Prěgled

[praviti | praviti izvorny kod]

V perspektivě historije umětnosti,[11] umětničske děla sut jestvovali skoro tako dolgo, kako člověčstvo: od ranoj prědhistoričnoj umětnosti do sučasnoj umětnosti; obače, někotori teoretike myslet, že tipičny koncept "umětničskyh děl" ne podhodi dobro vně modernyh zapadnyh spoločenstv.[12] Jedin rany smysl definicije umětnosti jest blizko svezany s staršim latinskym značenjem, ktoro priblizno prěvodi se na "uměnje" ili "remeslo", kako jest asocijovano s slovami takymi kako "remeslnik". Anglijske slova izvedene iz tutogo značenja vključajut artifact, artificial, artifice, medical arts i military arts. Jednakože, jestvuje mnogo drugyh razgovornyh upotrěbljenij tutogo slova, vse s někakym odnošenjem do jegovoj etimologije.

Butylka iz 20. stolětja, narod Twa, Ruanda. Umětničske děla mogut služiti praktičnym funkcijam, kromě jih dekorativnoj cěnnosti.

S vrěmenem filozofy takovi kako Platon, Aristotelj, Sokrat i Иманuel Кант (Immanuel Kant)Immanuel Kant (Imanuel Kant), medžu drugymi, sut stavili pod pytanje smysl umětnosti.[13] Nekoliko dialogov Platona zajmaje se pytanjami ob umětnosti, poka Sokrat govori, že poezija jest nadohnuta muzami i ne jest racionalna. On govori odobrjajuče o tutom, i o drugyh formah božskogo bezumja (pijanstvo, erotizm i snjenje) v Fedru (265a–c), a jednako v Državě hoče zakazati veliku poetičnu umětnost Homera, i takože směh. V Ionu, Sokrat ne davaje nikaky naměk na neodobrjenje Homera, ktore on izražaje v Državě. Dialog Ion sugeruje, že Iliada Homera funkcionovala v starogrěčskom světu tako, kako Biblija dělaje dnes v modernom hristijanskom světu: kako božsko nadohnuta literaturna umětnost, ktora može davati moralno rukovodstvo, ako jedino ona može byti pravilno interpretovana.[14]

Odnosno literaturnoj umětnosti i muzikalnyh umětnostij, Aristotelj smatral epičsku poeziju, tragediju, komediju, ditirambičnu poeziju i muziku za mimetičnu ili imitativnu umětnost, z ktoryh každa razlikuje se v imitaciji po sredstvu, objektu i načinu.[15] Napriměr, muzika imituje sredstvami ritma i harmonije, poka tanec imituje jedino ritmom, a poezija jezykom. Formy takože razlikujut se v jih objektu imitacije. Komedija, napriměr, jest dramatična imitacija ljudij gorših od srědnjego; poka tragedija imituje ljudij nemnogo lěpših od srědnjego. Nakonec, formy razlikujut se v jih načinu imitacije — črěz narativ ili personaž, črěz izměnu ili bez izměny, i črěz dramu ili bez dramy.[16] Aristotelj věril, že imitacija jest prirodna dlja člověčstva i sostavjaje jednu iz prědnostij člověčstva nad životinami.[17]

Bolje nedavny i specifičny smysl slova umětnost kako skračenje dlja kreativnoj umětnosti ili likovnoj umětnosti pojavil se v ranom 17. stolětju.[18] Likovna umětnost odnosi se do uměnja koristanogo, da by izraziti kreativnost umětnika, ili zanjati estetičnu čutlivost publiky, ili privlěkti publiku do razmotrjenja bolje rafinovanyh ili bolje likovnyh děl umětnosti.

V tutom poslědnjem smyslu, slovo umětnost može odnositi se do nekoliko věčij: (i) izučavanja kreativnogo uměnja, (ii) procesa koriščenja kreativnogo uměnja, (iii) produkta kreativnogo uměnja, ili (iv) izkušenja publiky s kreativnym uměnjem. Kreativne umětnosti (umětnost kako disciplina) sut kolekcija disciplin, ktore produkujut umětničske děla (umětnost kako objekty), ktore sut motivisane osobnym nagonom (umětnost kako dějateljnost) i prěnoset poslanje, nastrojenje ili simbolizm dlja nabljudatelja, da by jih interpretoval (umětnost kako izkušenje). Umětnost jest něčto, čto stimuluje myslji, emocije, věrovanja ili ideje osoby črěz smysly. Děla umětnosti mogut byti eksplicitno sdělane dlja tutoj cělji ili interpretovane na osnově obrazov ili objektov. Dlja něktoryh učenov, takyh kako Kant, nauky i umětnosti mogli byti razlikovane smatrajuči nauku kako prědstavjajuču oblast znanja, a umětnosti kako prědstavjajuče oblast svobody umětničskogo izraženja.[19]

Zadnja čest renesansnogo ovalnogo bljuda ili posudy, v Metropolitanskom muzeju umětnosti

Često, ako uměnje jest koriščeno na obyčajny ili praktičny način, ljudi budut smatrati to za remeslo vměsto umětnosti. Takože, ako uměnje jest koriščeno na komercialny ili promyslny način, ono može byti smatrano za komercialnu umětnost vměsto likovnoj umětnosti. Z drugoj strany, remesla i dizajn sut poněkogda smatrane za prikladnu umětnost. Někore poklonniki umětnosti sut tvrdili, že razlika medžu likovnoju umětnostju i prikladnoju umětnostju imaje vyše svez s cěnnostnymi sudženjami sdělanymi ob umětnosti, nežli s kakoju-koli jaskoju definicijnoju razlikoju.[20] Jednakože, daže likovna umětnost često imaje cělji ponad čistu kreativnost i samoizraženje. Cělj děl umětnosti može byti komunikovanje idej, tako kako v političsko, duhovno ili filozofično motivisanoj umětnosti; stvorjenje čutja krasoty (gledaj estetiku); izslědovanje prirody vosprijimanja; dlja zadovoljstva; ili generovanje silnyh emocij. Cělj može takože byti prividno nejestvujuča.

Priroda umětnosti jest byla opisana filozofom Ричардом Уолхеймом (Richard Wollheim)Richard Wollheim (Richardom Volhejmom) kako "jedin iz najbolje neulovimyh tradičnyh problemov ljudskoj kultury".[21] Umětnost jest byla definovana kako srědstvo dlja izraženja ili komunikacije emocij i idej, srědstvo dlja izslědovanja i ocěnjivanja formalnyh elementov radi njih samyh, i kako mimesis ili prědstavjenje. Umětnost kako mimesis imaje gluboke koreni v filozofiji Aristotelja.[22] Lev Tolstoj identifikoval umětnost kako upotrěbjenje neprěmyh srědstv dlja komunikacije od jednogo člověka do drugogo.[22] Бенедетто Кроче (Benedetto Croce)Benedetto Croce (Benedetto Kroče) i Р. Г. Коллингвуд (R. G. Collingwood)R. G. Collingwood (R. G. Kollingvud) sut prědložili idealističny pogled, že umětnost izražaje emocije, i že dělo umětnosti ubo v suštnosti jestvuje v umu tvoritelja.[23][24] Teorija umětnosti kako formy imaje svoje koreni v filozofiji Kanta, i jest byla razvita v ranom 20. stolětju od Роджера Фрая (Roger Fry)Roger Fry (Rodžera Fraja) i Клайва Белла (Clive Bell)Clive Bell (Klajva Bella). Bolje nedavno, myslitelji pod vlivom Мартина Хайдеггера (Martin Heidegger)Martin Heidegger (Martina Hajdeggera) sut interpretovali umětnost kako srědstvo, ktorym spoločenstvo razvivaje dlja sebe medium dlja samoizraženja i interpretacije.[25] Джордж Дики (George Dickie)George Dickie (Džordž Diki) jest prědložil institucionalnu teoriju umětnosti, ktora definuje dělo umětnosti kako kakykoli artefakt, na ktory kvalifikovana osoba ili osoby dějajuče v imeni socialnoj institucije obyčajno nazyvanej "svět umětnosti" sut nadali "status kandidata dlja ocěnjivanja".[26] Ларри Шайнер (Larry Shiner)Larry Shiner (Larry Šajner) jest opisal likovnu umětnost kako "ne suštnost ili sudbu, ale něčto, čto my jesmo sdělali. Umětnost, kako my jesmo ju generalno razuměli, jest evropejsky izmysl jedva dvěsto lět stary."[27]

Umětnost može byti harakterizovana v terminah mimesisa (jego prědstavjenja realnosti), narativa (razkazyvanja pověstij), izraženja, komunikacije emocij, ili drugyh svojstv. V tečenju romantičnogo perioda, umětnost načela byti smatrana za "specialnu sposobnost ljudskogo uma, ktoru trěba klasifikovati s religijeju i naukoju".[28]

Iztočniky

[praviti | praviti izvorny kod]
  1. ↑ Sparshott, Francis Edward (1982). The Theory of the Arts (na anglijskom). Princeton University Press. str. 2. ISBN 978-1-4008-5701-2.
  2. 1 2 "Art: definition". Oxford Dictionaries. Bylo arhivovano iz iztočnika 1 septembra 2016. Data dostupa: 25 dekembra 2015.
  3. ↑ "art". Merriam-Websters Dictionary. Bylo arhivovano iz iztočnika 30 avgusta 2019. Data dostupa: 25 dekembra 2015.
  4. ↑ "Conceptual Art | Definition of Conceptual Art by Oxford Dictionary on Lexico.com also meaning of Conceptual Art". Lexico Dictionaries | English (na anglijskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 14 aprilja 2021. Data dostupa: 18 mareca 2021.
  5. ↑ Stephen Davies (1991). Definitions of Art. Cornell University Press. ISBN 978-0-8014-9794-0.
  6. ↑ Robert Stecker (1997). Artworks: Definition, Meaning, Value. Pennsylvania State University Press. ISBN 978-0-271-01596-5.
  7. ↑ Ноэль Кэрролл (Noël Carroll)Noël Carroll (Noel Kerrol), red. (2000). Theories of Art Today. University of Wisconsin Press. ISBN 978-0-299-16354-9.CS1 maint: multiple names: editors list (link)
  8. ↑ Vasari, Giorgio (18 dekembra 2007). The Lives of the Most Excellent Painters, Sculptors, and Architects. Random House Publishing Group. ISBN 978-0307432391. Bylo arhivovano iz iztočnika 14 aprilja 2021. Data dostupa: 8 novembra 2020.
  9. ↑ "Art, n. 1". OED Online. Oxford University Press. dekembra 2011. Bylo arhivovano iz iztočnika 11 januara 2008. Data dostupa: 26 februara 2012.
  10. ↑ Kennick, W. E. (1979). Art and Philosophy: Readings in Aesthetics (na anglijskom). New York: St. Martin's Press. str. xi–xiii. ISBN 978-0-312-05391-8. OCLC 1064878696.
  11. ↑ "Art". Encyclopaedia Britannica. Bylo arhivovano iz iztočnika 1 aprilja 2009. Data dostupa: 6 julija 2012.
  12. ↑ Elkins, James (1995). "Art History and Images That Are Not Art (with previous bibliography)". The Art Bulletin. 77 (4): 553–571. doi:10.2307/3046136. ISSN 0004-3079. JSTOR 3046136. Bylo arhivovano iz iztočnika 18 avgusta 2021.
  13. ↑ Gilbert, Kuhn pp. 73–96
  14. ↑ Gilbert, Kuhn pp. 40–72
  15. ↑ Aristotelj, Poetika I 1447a
  16. ↑ Aristotelj, Poetika III
  17. ↑ Aristotelj, Poetika IV
  18. ↑ Languages, Oxford (2007). Shorter Oxford English Dictionary (na anglijskom) (6th izd.). Oxford, New York: Oxford University Press. str. 119–121. ISBN 978-0-19-920687-2. OCLC 170973920. Bylo arhivovano iz iztočnika 3 mareca 2022.
  19. ↑ Gilbert, Kuhn pp. 287–326
  20. ↑ Дэвид Новиц (David Novitz)David Novitz (David Noviz), The Boundaries of Art, 1992
  21. ↑ Ричард Уолхейм (Richard Wollheim)Richard Wollheim (Richard Volhejm), Art and its objects, p. 1, 2nd ed., 1980, Cambridge University Press, ISBN 0-521-29706-0
  22. 1 2 Джеррольд Левинсон (Jerrold Levinson)Jerrold Levinson (Džerrold Levinson), The Oxford Handbook of Aesthetics, Oxford University Press, 2003, p. 5. ISBN 0-19-927945-4
  23. ↑ Джеррольд Левинсон (Jerrold Levinson)Jerrold Levinson (Džerrold Levinson), The Oxford Handbook of Aesthetics, Oxford University Press, 2003, p. 16. ISBN 0-19-927945-4
  24. ↑ Р. Г. Коллингвуд (R. G. Collingwood)R. G. Collingwood (R. G. Kollingvud), The Principles of Art, razmotrjeny v Wollheim, op. cit. 1980 pp. 36–43
  25. ↑ Мартин Хайдеггер (Martin Heidegger)Martin Heidegger (Martin Hajdegger), "The Origin of the Work of Art", in Poetry, Language, Thought, (Harper Perennial, 2001).
  26. ↑ У. Э. Кенник (W. E. Kennick)W. E. Kennick (U. E. Kennik), Art and Philosophy: Readings in Aesthetics, New York: St. Martin's Press, 1979, p. 89. ISBN 0-312-05391-6.
  27. ↑ Ларри Шайнер (Larry Shiner)Larry Shiner (Larry Šajner), The Invention of Art: A Cultural History, The University of Chicago Press Books, p. 3. ISBN 978-0-226-75342-3
  28. ↑ Эрнст Гомбрих (Ernst Gombrich)Ernst Gombrich (Ernst Gombrich) (2005). "Press statement on The Story of Art". The Gombrich Archive. Bylo arhivovano iz iztočnika 6 oktobra 2008.CS1 maint: multiple names: authors list (link)


  • Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Art» v Vikipediji na anglijskom (spis avtorov; dozvoljen‌je CC BY-SA 4.0).
Izvor: «https://isv.wikipedia.org/w/index.php?title=Umětnost&oldid=35720»